Draga Ivanka! Danes me nekaj glava boli, čisto slaba sem. – Ne čudi se, da Ti pišem kar a la manuskript, - to je le radi pošte. Kaj misliš, kedo bo za vsako pismo toliko zmetal! – Pošljem Ti v prilogi: „Moja prijateljica; „Težka ura“ in „Stara pisma“. „Moja prijateljica“ napisala sem včeraj. Prečitaj in ako se Ti ne zdi preslabo, prosim, da oddaš v Narodni tiskarni za „Ljubljanski zvon“, če ne pa pošlji „Edinosti“, kateri prosim, da tudi drugi dve stvari izročiš za „Edinost“ imam sedaj nekaj daljšega v delu, oziroma še celo dve stvari. Za jedno bi rada, da jo ponatisnejo. Prepričana sem, da bi ne napravili preslabe kupčije. – Sicer pa jim o tem pišem, kadar bo stvar gotova. Od „Naroda“ poslali so mi samo 10 gl. do 15. bi prav nujno potrebnovala še ostalih 14 gl, ker odidem v Bern. Skrbi imam seveda vse polno in da mi o naših domačih ni upati najmanjše olajšave to vem. Gabrišek mi ni niti odgovoril! – To je že res škanalozno! – Za „Dokumente der Frauen“ poslala sem neko kratko stvar in zraven omenila, da se mi ne godi najboljše. Urednica mi je poslala takoj telegrafičnim potom 25 gl! Tukajšni urednik „Neue Zürcher Zeitung“ mi je nakazal 20 frankov, kar naprej in sam od sebe četudi se od mojih stvari ne upa ničesar natisniti zaradi publike, ki je ravno tako ali pa še bolj filistrozna, kakor pri nas. Nur nichts Erotisches. Da bi te vrag! Zdaj čakam, kedaj me svet duh razsvetli, da napišem par stvari nad katerimi se ne bode mogla škandalizirati nobena duša. „Hauszeitung“ je moje že tiskala. Honorar še nisem dobila a uredništvo me v listnici prijazno vabi, če hočem priti v vilo „Bela Vista“ v Belinzoni malo na počitnice. „Sie sind uns als Gast willkommen“ – seveda ne morem, ker hočem na vsak način v Bern. – Vidiš, to od tujcev, ki me niti videli niso, ki vedo, da sem Slovanka! Slovani niso tu ravno priljubljeni moram Ti še povedati. – Moji preljubeznjivi rojaki! No, o tem raje molčim. Vsaj imam lepe zglede. Pomisli niti odgovoriti ne! No, ali danes pišem Gabrščeku pismo, da me bo pomnil. Z mojim bratom si večkrat vkup? – Prosim te bodi tako dobra in mu reci naj se ne jezi, ker mu nič ne pišem. Denarja sama nimam nič, naj si pomaga, kakor ve in zna. Naj piše domov. Pa naj mu oče pošlje na moj račun. Vsaj imam še nekaj denarja pri očetu. – Če mu Gabršček dozdaj ni nič poslal in tudi naprej ne bo, ker mene tudi ni volja dalje prepirati se z takim človekom. – Jaz mu ne morem zdaj dati nič. Pretrgati pa se tudi ne morem. – Če bom v Bernu sprejeta, na vsak način študiram in potem bo še zame šla trda. Če ne bom sprejeta, stopim v kako privatno službo in potem bom tudi zanj bolje. Reci mu, da naj mi piše, kako je doma, ali je Lojz pri vojakih ali kje. Ako me v Bernu ne sprejmo pojdem v francosko Švico, da se priučim vsaj jeziku. Oprosti, dragiška, da Ti tako pusto in dolgočasno pišem, ali kaj hočeš, če je življenje zdaj za me sama ljuba groza. Da bi pri »Slovenki« ne bilo deficita ne morem verjeti. Draga v jednem mesecu se vendar ni toliko na bolje obrnilo! – Seveda, če Klemenčič samo – glavno knjigo gleda, potem ga že ni, a treba pomisliti, da je »Slovenka« dolžna »Edinosti« za tisk, koliko jaz vem še za vse letošnje leto. Vsekakor, če prevzameš, glej, da Ti ne puste preveč neporavnanih računov. In agitiraj za nove naročnice že sedaj! Če kaj Kl. pišeš, reci, da onega pred 14. dnevi obetanega pisma do danes še nisem dobila. – Danes sem prav pošteno bolna, zato ne zameri, dušico! – Če »Zvonu«, »Moja prijateljica« ne konvenira, oddaj jo »Edinosti«! – In piši zopet kaj kmalu! Meni je prav dolgčas po domačih novicah. Gabrščku pišem, da mi še danes vse skupaj vrne! – Naveličala sem se tega moledovanja! – Kedaj pojdeš v Trst? – Ali kaj misliš na me? Me imaš kaj rada? – Stotistoč pozdravov in poljubov. Pozdravljam tudi vse druge, naj se ne jeze, ker ne pišem, ali veš imam jako dosti skrbi! – Tvoja Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.