Zlata moja Ivanka! – Ravno sedaj čitam iz »Edinosti« famozni napad »Slovenca«. Ne, to je že skrajna nesramnost! In Ti si še vedno vsa navdušena za naše „katoliške“ može, katerim obrekovanje in natolcevanje ni prenizko! – Jaz mislim, da je bila vsaka beseda, s katero se je »Edinost« opravičevala! odveč! – Na take napade treba odgovarjati tako, kakor zaslužijo – z zaničevanjem in strogostjo! – Če bi bila jaz mesto Tebe bi bila takoj obesila „Slovencu“ na vrat tožbo radi moje osebno žaljene časti. Ne, to je pa že preveč! Vidiš, kaka emancipacija je pri nas! Ženske morajo samo za pečjo sedeti. „Edinost“ naj bi bila poslala „Slovencu“ odločen popravek na podlagi tiskovnega zakona in ne ponižnega pisma! – Nihče ne misli in ne zahteva, da bi „Slovenka“ razširjala ateizem in anarhizem a svobodoumna mora biti vsaj toliko, kakor si Ti, če se Ti ni ves napredek pod vplivom Klemenčiča olupil. – Vraga, če Te je ta človek že sprejel pod svoje okrilje naj Ti vsaj svetuje in Te brani in sicer odločno in ne s tem, da se sklicuje na – „kavalirsko čast“! Ha, ha „Slovenec“ in kavalirska čast! Ti bi se bila morala odločno braniti iz svoje strani in brez bojazni. Samo bati se ne! Zdaj si sužnja Konsorcija in – to po lastni krivdi. Reči moram, da Te je „Slovenec“ osebno – osramotil, grdil in obrekoval! In Ti nisi niti zinila! ! V meni se vse trese jeza na to hinavsko gospodo! O, jaz jih dobro poznam, vso tisto bando krog „Slovenca“. V dr. Šusteršičevi pisarni sem imela dovolj prilike pogledati marsikdaj za kulise. In Ti molčiš in potrpežljivo čakaš novih vrstic! Veš, to me jezi, da je groza. Vsi ste se strašansko blamirali, Ti in »Edinost« in „Slovenka“. – mesto da se lažnjivemu obrekovalcu prestavite po robu mu ponujate spravo in obečate poboljšanje. – Kaj mu niste mogli vreči pod noge, da se gre pri njem samo – za osebe in ne za stvar! Kristan je bil vendar sotrudnik „Slovenke“ in njegovi spisi mislim da niso – pohujšljivi za najbolj nedolžno gospodično kranjske dežele. A morda, ker je on – Kristan – so tudi njegove novele že proklete predno se še natisnejo. – si brala „Žarke in snežinke“? – ali jih smatraš za blato in kalužo, kakor »Slovenec«? – a pri nas se gre samo za osebe. – In potem še tisti neumni Klemenčič! On Ti menda še daje instrukcije v ponižnosti, mesto, da bi te opozoril in navduševal, da se brani na take podle napade! – Jaz ne vem, kaj si pisala Jelovšku. Pisal mi je, da je grozno razočaran, da si odklonila sotrudništvo z žaljivimi zavitimi frazami in kaj vem kaj. To me sicer ne briga, kaj imate osebno vkup ali Kristan mi je pisal, da si mu odpovedala osebno prijateljstvo. Jaz mislim, da bi zaradi tega, če Kristan ni in ne more biti sotrudnik »Slovenke« ostala vendar-le lahko osebno prijatelja. In ne misli, da je tako podel, da te bode osebno Tebe preganjal, ako se ne strinja z »Slovenko« je to druga stvar, ki z Tvojo osebo ni v zvezi. Tako podel zna biti le tvoj blagi plemeniti Klemenčič! – Ali to Ti povem pusti tisto jezično plemenitost in dobroto! – zdi se mi, da je vsa ta komedija zaradi »Slovenke« Klemenčičevo maslo. Postavi se po robu tudi konsorciju! Vraga konec Te ne bo in boljše je vendar, če je človek prost kakor, da postane marijoneta! Meni se ne godi najboljše, a z Tvojim stališčem bi ne menjala, če mi tudi trikrat toliko plačajo. In jaz vem, da bi se dalo kaj rešiti, samo imponirati se jim mora. Vsaj sva se midva z Dr. Gregorinom tudi sprla, pa nazadnje je le moja obveljala. Na mojo zadnjo dopisnico mi nisi odgovorila. Slutim, da je bil Klemenčič tako »diskreten«, da jo je čital, kar me bi res neizrecno veselilo. Zdi se mi pa tudi, da so Ti prepovedali. Ali se bojiš sprejeti moje sotrudništvo, ker še do zdaj nimam Tvojega odločila. Ne misli, da bi bila v tem slučaju huda. Ne, ali, da se po mogočnosti potrudim proti listu to mi lahko vrjameš. – Osebno mi menda tudi v tem slučaju ne odpoveš prijateljstva. Vsaj meni ostaneš vedno moja draga zlata Ivanka, kljub vsem mogočim diferencam v najinih načelih in delovanju. – Kristan mi je pisal jako dolgo pismo in povedati Ti moram, da v tem slučaju res nisi lepo postopala. Če se je šlo za stvari bi ne bilo treba precej potegniti osebe vmes. Midva z Kristanom sva se in se še v mnogih stvareh ne strinjava, prepirala sva se mnogokrat prav resno ali zaradi tega mi je osebno ravno tako simpatičen kakor bi mi bil, če bi bila tudi drugače popolnima jednakih načel. On je prestrasten a to je tudi vse. – Vse drugo, vse tiste fraze, ki mi pišeš čez njega pa so Klemenčičev produkt. Slušala sem jih od njega samega že neštevilnokrat. Mene to najbolj jezi, da tak človek, ki prej sam ni imel ni morale ni nič in ki se je prebito malo brigal za Boga in njegove zapovedi, potem kar naenkrat vpije malo nad vsako prosto idejo! Jaz ne vem ali je Bog ali ne, morda je. Kadar imam željo ga molim a vse drugo je komedija. Ljudstvo se mora toliko emancipirati, da bo dobro tudi brez vseh obljubljenih večnih kaznij in pohval. No, zdaj se duhovniki ženijo, kar je prav pametno a neumno je, da bi le en človek – papež – tiraniziral ves svet. Jezus je bil vendar Bog ljubezni in ne strog Bog maščevanja in kazni. Toda, kam se zašla. – Piši mi vendar kaj, jaz bi tako rada čula kaj se vse godi tam doli na jugu. Če me Klemenčič Tebi odtuji, potem ga bom črtila iz dna duše, vse žive dni. Ljubiš ga tako ne. To je samo nekaj vsiljenega. Pa reci, če ni res! – Meni, kakor rečeno, sedaj ni baš najbolje, a prepričana sem, da se v kratkem spremeni. Krog 1. grem v Prago. Tam mi lahko Jelovšek kaj svetuje, tudi radi hrvatskih listov. Ako me še »Slovenka« odbije potem je itak na Slovenskem za me odzvonilo. – Tudi radi nemških listov je bolje, če sem v Pragi. Pri dveh listih imam upanje biti sprejeta, kakor referentka slovanskih avstrijskih listov! Češčine se v kratkem toliko priučim, da jo razumem, toliko časa pa mi lahko pomaga Jelovšek. Sicer pa se ne boj kacih budalosti od moje strani, ako je človek vsako minuto na straži proti življenju za obstanek in eksistenco za hitro minejo strasti. – Zadnjo štev. »Slovenke« sem še le včeraj prejela. Márica me preveč slavi. – Toraj piši kako je. In ne bodi tako bojazljiva. Če te bo ves konsorcij z soprogami vred komandiral potem ne boš mogla nikdar nikomur ustreči, postavi se jim raje v začetku malo nasproti, bodo imeli vsaj nekaj respekta. – Ali imaš že mnogo gradiva? Kaj pa naročniki so se zelo pomnožili. V zadnji štev. vidim, da ste pridobili tudi precej inseratov, kar me res veseli. – Sprijazni se zopet z Kristanom, saj Ti osebno vendar ni nič žalega storil, on vendar me more za to, če se krščansko, katoliško glasilo smatra dovolj nizkim z tako umazanimi sredstvi, kakor je laž, obrekovanje in natolcevanje pobijati njemu neljuba podjetja. – Piši mi takoj. Prosim tudi, da skrbiš, - da dobim »Slovenko« kakor hitro izide, da morem pravočasno napisati nadaljevanja. Najlepši pozdrav in poljub od tvoje Zofke
Faksimile tega pisma še ni na voljo.