Draga Ivanka! Tu Ti pošljem nekaj za drugo štev. Slovenke. Upam, da boš zadovoljna. Ono o monakovski pinakoteki prosim, da ne pretrgaš preveč. V dveh štev. menda lahko izide. Sploh bi bilo dobro, če bi imela tiskarna za take dopise manjše črke, kakor sicer za povesti. Vsi drugi časopisi imajo tako formo. – In potem še nekaj! Jaz moram sedaj živeti od peresa v pravem pomenu besede in žalibog moja situacija ni tako fina, da bi mi ne bilo do honorarja. Zato povej gospodi krog »Edinosti«, da zahtevam glede honorara gotov modus t.j. po 2 kr. od vrste = 80 kr. od strani, - računa se povsod po vrstah samo pri nas ne. – »Študentke« pišem Tebi na ljubo in jih bom tudi nadaljevala naj bo potem že tako al tako, - vendar mislim, da 2 kr od tiskane vrste ni preveč zahtevano! (Če ima stran »Slovenke« sedaj 2 koloni – po 1 kr.) Dopise pa – sploh druge stvari absolutno ne pišem, ako mi ne dajo in ne potrdijo mojega računa. Prosim torej, da se o tem informiraš, ker me ni volja se potem zopet prepirati – Kaj je z podlistki? Ali jih in kako jih sedaj honorirajo? Jaz imam povest iz kmečkega življenja v delu. – Narodu sem včeraj pisala naj mi vrnejo moje rokopise. Pisala sem tudi: Ker ima pri nas samo denarna in diplomirana inteligenca pravico do obzirov in ker imam naberačene milosti prvakov našega literarnega pokreta več ko dovolj se s tem najlepše zahvaljujem za milostive, bogate dobrote dosedajnega mecenatstva. – Ali tako nekako. – Vrjemi, da sem že skoro bolna jeze. Ja vraga če bi bila gospa profesorica, ali če bi se bliščali v ozadju denarja polni žepi, bi bilo kaj druzega, ali tako, ko nimam niti kacega učiteljškega diploma, s katerim se pri nas edino more ubogo dekle, brez denarja pospeti v afere človeštva je to drugega povsem naravno, da nikakor ne pade v glavo meni nasproti spolnjevati obveze uljudnosti in dolžnosti. Gabršček mi je sam diktiral obroke v katerih mi hoče izplačati onih bozih 200 gl. – misliš, da jih res drži?! – Vselej moram posebej beračiti, prositi, prepirati se in groziti, predno kaj dobim. Danes je 27! Pisala sem mu štirikrat a doslej niti sluha o kacem odgovoru ali pošiljki, ki bi bila morala že pred prvim biti v mojih rokah. – Ali udam se pa ne. Vidiš slabje, kakor mi gre, bolj trmasta sem in za vraga bi ne odnehala. – Tisto Jelovškovo pismo tudi ni bilo tako nezasluženo, kakor misliš. Kaj pa je značajen človek? – Če veš, da n. pr. Kristan zasluži osebno vse simpatije a zaradi ljudij ne občuješ ž njim, če veš, da »Slovenka« pod patronatom klerikalnih listov nikakor ne more uspešno delovati za ženski pokret in Ti trpiš, da se lastniki lista pulijo za to proktekcijo – ja, kaj pa je to? – Nikdo ne bo dejal, da je list tak in tak je kriv konzorcij, ampak vsak: kriva je urednica. – Prav lahko bi si bila rešila samostojnost, kar se uredništva tiče. Saj niso imeli nikake druge pripravne osebe za ta posel. – Torej! – Radi »Študentk« se nič ne obvezujem, tudi ne bom pustila, da bi se kaj črtalo. Pisala bom tako, da bodo povest lahko prenesli živci naročnikov, za konzorcij pa se ne menim. Tu je Gregorin, njegova sestra, svak, Slavik z soprogo, Gorjup z družino in kaj vem kdo še vse! Zdaj naj pa kdo dela po tej številni komandi. Da si tako sama mi je res žal a tudi meni se zdaj ne godi nič boljše. Spočetka je povsod tako. Ti imaš duševne boje, jaz materijelne. Jaz samo še kolnem, ta babnica od moje gospodinje je pravi vrag. Človeka bi živega odrla za par soldov. Samo, da bom enkrat od tu proč, potem bom zopet srečna. – Piši mi vendar večkrat. Ne veš kako dobro mi de, če vidim, da vendar nisem tako grozno sama. Jokam se ne, jezim pa se nad sabo, ker se morem. Tega demona bi tolkla in dušila, da bi mi moral bit pokoren!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.