Draga Ivanka! – Eto, tu pošiljam nekaj za »Edinost«. – samo začetek seveda. – Porabila bom nekoliko oni nemški začetek, vsaj veš – v toliko namreč v kolikor je to za »Edinost« prilično, stvar bo obsegala kakih 50-60 nadaljevanj v »Edinosti«. Prav rada bi, da mi tiskajo. Tudi svoje sodbe o očetu in materi pozneje zblažim, namreč v zadnjih tednih, ko Lenka vsa bolj razmišlja in spozna tudi vzroke, zakaj je vse tako prišlo. Prosim te interveniraj, da mi stvar natisnejo, garantiram, da bo razvitek interesanten. Pozneje pripravim nekaj prevodov iz ruskega. Veselilo bi me ako z priobčevanjem takoj prično, radi točne pošiljatve nadaljevanj se jim ni treba bati. – ali si jim ono od Monakovske pinakoteke dala? Jaz bi imela skoro raje, da mi natisnejo v »Edinosti«, ker članek ni tako neposredno v zvezi z ženskim vprašanjem, torej ni za »Slovenko«. – A-a Ti hodiš na maskarade? Plešeš tudi vidiš jo, dekleta! – Jaz še nisem našla službe, ali zato nisem še izven sebe. Jelovška seveda vidim vsak dan, čitam tudi zelo pridno. Pišem ne ravno mnogo, torej prosim, da mi spraviš stvar z »Edinostjo« v red. – Koliko mi dajo za sotrudništvo pri »Slovenki«? Po kr. vrsta, ne? – Veš za Velikonoč bi si rada kupila novo obleko, nimam nič. In Marici moram vrniti 15 gl, ki mi jih je nedavno posodila. – Pri meni so zdaj honorarji »Lebensfragen«. Z »Narodom« sem se sprla docela in za vselej. Sita sem vsega. Tudi v »Zvon« ne pišem več. – Ti si menda oddala uredništvu neko mojo stvar, ne? – Prosim zahtevaj jo v mojem imenu nazaj! Daj jo »Edinosti«. Prosim, da mi to nalogo storiš. – Napišem Ti za tretjo štev. kak članek. Če imaš dovolj gradiva, ga pa v četrti lahko uporabiš. »Slovenka« se mi vidi nekoliko mala. Prebito, samo štiriindvajset strani. Priloga za nižje ženske sloje je imenitna ideja. Prepričana sem, da bi se dala tudi praktično uvesti. Zakaj ne uvedeš »listnica uredništva«? meni se to nekako dopada. – Ali bi ne pozvala v listu tudi druge sloje, recimo poštne opraviteljice, telefonistke, prodajalničarke, - posebno te, - v Ljubljani so razmere grozne, - da kaj napišejo o svojem stanju za list. Ali bi se ne dala ustanoviti nekaka jugoslovanska ženska orgnizacija v prospeh ženskega napredka. – Sploh, pišem o tem v članku. Vidiš, prav veseli me, da je prva št. uspela. Samo pogumno naprej! Sploh mislim, da se da z odločno besedo več doseči, če tudi si nekateri bojazljivci v strahu in studi tišče ušesa, kakor z kako limonado, o kateri človek sam ne ve ali je kisla ali je sladka. – Pošiljam Ti nekatere doneske gospe Adele Milčinović, soproge ljudskega učitelja. Če bi Ti kaj za list ne ugajalo pošlji ji manuskripte nazaj. Njen naslov je: Adela Milčinovič, Zdenci Kraj Broda na Savi Slavonija.Ona tudi želi, da se ji plača navadni honorar. – Pošlji tudi »Slovenko«. –O Daničinem članki Ti jedenkrat v pismu pišem. Toda časa nimam več mnogo. – Poskrbi zaradi »Moje prijateljice« v »Edinosti«. – Opisati hočem poznejše različne faze, katere preide tista Lenka v svojem razvitku. Duševnem namreč. -Piši mi skoro zopet kaj! Najlepše pozdrave in poljubeTvoja ZofkaNB. Ona Hrvatica, Milčinović je jako naobražena žena, svršila je zagrebačko pripravnico z odliko.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.