Draga Ivanka! – Čitala sem Maričin podlistek v »Narodu«. – Infamno! – Pisala sem ti, da dolgujem Marici 15 gl. Prosim te kakor prijateljico posodi mi ta denar in ga v mojem imenu z pošto kakor od administracije »Edinosti« vrni Marici. Bilo bi mi pretežko dolgovati njej! – Sej, kako prosta, grda, umazana nevoščljivost! – Še danes ali jutri napišem o »Slovenki« par besed za »Edinost«. Skrbi, da mi tiskajo. – In da mi to glede Marice gotovo storiš. Če ni mogoče pa pojdi k Gregorinu in mu reci, da ga prosim, da mi da na tvoje roke za znesek, kakor predujem za podlistke »Edinosti«. – Kaj spet zdvajaš in obupuješ! Sramota! To bi te morala krepiti, izzivati tvoje moči, tvoj ponos in tvojo voljo, a ne da kimaš zdaj sem, zdaj tja brez lastne volje in lastnega prepričanja. Danica je še premalo povedala bogme! Trdno se drži začete poti, drugače ne bodeš imela ne tu ne tam prijateljev. Bojim se že, da ne bo 2. štev. prepohlevna! – Kdaj vendar izide? In tretja? – Na zdar! Najlepši pozdrav in poljub! – Jaz sem tako srečna! Kako je ljubezen krasna, človeka čisto poboljša in ublaži! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.