Draga Ivanka! – Danes še le sem dobila tvojo dopisnico, o tvojem pismu še nič ne vem, tudi ponatis »Študentk« še nisem dobila. Prosim pošlji mi tako, da napišem nadaljevanje. 2. svečana sem prišla semkaj, pa je morda pismo zastalo kje na bavarski pošti. Pisala sem že v München radi tega, - Tudi nekaj druzih stvari še nisem dobila ne vem kaj je to. – Kako je to, da »Slovenka« tako dolgo ne izide? – Če hočeš Ti prevedem kaj iz češčine, kak članek ali kaj enacega. – Ali bi sprejela prevod kacega članka iz »Dokumente der Frauen« o »Dienstbotenfrage«. Jaz mislim, da bi bilo to za »Slovenko« prav dobro. – Kako Ti je sicer kaj? Radovedna sem, kaj vse mi pišeš v onem pismu. Ali je dolgo, dobro, srčkano? Jaz tu iščem službe, mislim, da dobim kaj do 1. ali morda že 15. – Vlado je jako dober, popoldne greva skupaj v čitalnico, zvečer smo pri njem do devete, jaz, on in neki Hrvat Prelog, imeniten dečko, tako á la Kristan. – Prepirava se tudi tako vmes, vsak dan pride kaka scena a Prelog se nama smeje. Stanujem dobre četrt ure od Jelovška v predmestju. Jako lepo sobico imam za 7 forintov. – Tudi o Tebi mnogo govorim a Jelovšek vedno goni svojo. Jaz poznam razmere, pa te zato ne obsojam, vsak človek se lahko moti, kaj ne? In jaz vem, da postane tudi moja Ivanka pogumna. – Stotisoč poljubov!
Faksimile tega pisma še ni na voljo.