Zlato moje Ivanče! – Tvoje zadnje pismo me je tako usrečilo, da Ti kar povedati ne morem. Ne jezi se, da Ti takoj ne odgovorim obsežnejše, ali toliko dela imam in skrbi, da je kaj. Saj veš zdaj je poletje, treba obleke in vsega in jaz živim od peresa. – zato treba piskariti in piskariti, da je kaj. Nisi hud, kaj ne dragec? – So tvoje oči kaj bolje? – Povedala sem Lončarju, pa je dejal: » I. naj pa korekturo sem pošlje!« - Morala sem se smejati njegovi dobrodušni naivnosti mislil je, da si samo pri Slovenki. Gospa Grom je imenitna, ne? – Veš človek je kar vesel če naleti na kako tako svežo naravno naturo. K gospej Škrinjarjevi mnogo zahajaš? Bila sem pri Preissovi, - ona je jako tožila čez mladega Šrkinjarja. Izstopil je iz konservatorija pa se uči pri privatnem učitelju kar bi končno tudi v Trstu lahko – Jaz vedno premišljujem, kako bi se dalo, da pridem po leti doli delat propagando za našo organizacijo, ki mi leži prav zelo na srcu.Mi pošlješ one naročnike kmalu? – Veš, zato da vem urediti. Za omot mi nariše nek češki ali kar nekaj, - Piši kaj!Morda nocoj, kaj veš, - Zdaj moram še nekaj svršiti za »Politiko«Danes sem napisala dvajset dopisnic, - pomisli! – Stotisoč poljubov od tvoje Zofke
Faksimile tega pisma še ni na voljo.