Drago, zlato Ivanče! – Na prvo porcijo! – »Št.« pošljem najkasneje do 5., - da imaš namreč Ti jih najkasneje 5. v rokah. – Veš, 15. moram biti v Pragi. Preveč mi je dolgčas za Vladom in tudi njemu je težko samem. – Kako je tebi? – Je bilo lepo na Štajerskem? – »Slovenko« obdržita Ti in Kl. Moj Bog, to vendar ne bi bilo tako težko. – Če ne, piši Danici, morda bi ta prevzela. Nekaj je govorila o tem. Pisala sem ji tudi jaz o vseh teh komedijah. Pražani snujejo nekako revijo, kakor čujem. Zakaj nisi bila na shodu? – Ali si srečna? – Da ne pozabim. Kaj je z onimi prevodi od Altenberga? – Poslala sem Ti preko 12 pisanih strani. Pošlji mi nazaj, če ne uporabiš. Tudi moje »Seelenkonflikte” bi rada imela. – Jaz sem prav srečna inače. –Tako se veselim, da pojdem kmalu v Prago. – Dolgčas mi je tu. Nimam ni listov, na pošto moram vsak dan posebej pošiljati, - sploh mi manjka mesto. Vse ono kar mi pišeš o tržaških razmerah mi je znano. Pa vprašaj Kl., če je bilo meni morda drugače. Samo to je, da se nisem naposled nič dvigala za nikogar. Če hočem pa biti odkritosrčna, moram priznati, da se mi ni godilo baš bogve kako težko. Bila sem vedno dobre volje, napravljali smo izlete in pri Hössu sem bila skoro vsak večer. Ali tudi Ti še hodiš tja? – Koncerti so tam divni, kaj ne. In morje! Moje krasno, divno morje. Tako si želim morja. Veš, divjega razburjenega. Kolikokrat sem bila pri svetilniku, kadar se je pršilo! In na morju voziti se, kadar so valovi! Divota. Kako se dr. Gregorin drži? – On je za me več ali manj – mevžica – tako sub rosa. – Njegova sestra mi bolj imponira. – Marico nič ne vidiš? – Kako je z Kl? Kje najmeta stanovanje, - kdo vama kuha? – Toda z Bogom, z Bogom! Našej mali moram sešiti še cel kup perila. Šivam sicer na stroj, ali vendar–le je mnogo posla z tisto drobnjavo. Srčen poljubTvoja Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.