ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Draga Ivanka! – Tako sem srečna, da si Ti srečna! Ah, Ti, Ti, Ti me žene smo tako čudne, posebno me »nove« z nemirnimi gladnimi dušami in vihravim srcem. Jaz res sama ne vem kaj hočemo! Na primer jaz! Tako sem srečna, včasih sem čisto brez pameti od sreče. Vse se trese, vse vriska v meni. Tako krasno srečna sem. Ponosna in divja in mehka in tako neizmerno dobra, da bi na mestu umrla, z veseljem, samo ne vem zakaj, samo tako, da se razplinem v atome od sreče. Toda misliš, da morem priti do kake tihe, mirne sreče?! Nekaj je v meni, nekaj nemirnega, zlobnega in grdega, ne vem kaj je a samo sili me, da razdiram, uničujem, trpinčim. In potem čudim v tem trpljenju v lastnem in njegovem neko divje razkošje, uživanje in ne mirujem dokler ne izlijem vso mojo hudobno zlobo na njega in sebe. Čudno je to. Tako ga ljubim, veš, tako pokorno, dobro, udano, a ob jednem ga mrzim in storila bi mu prav lahko nekaj hudega, strašnega. – Jaz ne vem kaj je v meni, da se ne morem umiriti. Vedno mi je duša tako raburkana, da komaj diham. Zdaj od velike, krasne ljubezni, zdaj zopet od neke tihe, pridušene jeze. Jaz večkrat premišljam kaj bi to bilo. Neki grozni egoizem je v nas ženah. Moža hočemo ali vsega, vsega, vsega. Nekaj strašnega je v tem. Znaš, da znam biti včasih na kako knjigo, na kako pisateljico, ki je napisala zgoden članek prav do ludila ljubosumna!? Na vse, na vse! Na knjigo, ki jo čita, na stvari, o katerih se razgovarja. Jezim se, da je lep in mlad, jezim se, kadar je lepo oblečen, kadar je eleganten. Nečem, da se dopade drugim. Samo meni se mora dopadati, samo moj mora biti! – Ni to brezsmiselno? A jaz si ne morem pomagati. Včasih se tako veselim, da dobim dete. – samo, da bo moje, moje, moje! – A jaz nečem, da se odrečem sebe, svoje osebnosti pa makar samo malo, vedno hočem ostati jaz, jaz Zofka. In najlepše je še to, da hočemo imeti moža vedno drugačnega, kakor je, a ljubimo takega, kakor je, če bi postal tak kakor ga hočemo ga niti več ljubile ne bi. – Pa dovolj o tem. Tako smo čudne, čudne. Jaz vedno bolj uvidjam, da so moški, - moderni moži, - da so skladniji, gotoviji nego me. Wir sind so unfertig in uns, so unklar. Morda imamo preveč razvito čuvstvovanje. Die Gefühle überwuchern gleichsam alles ubrige. – No, ali kako če biti to s »Slovenko«? Ali jo obdrži konsorcij ali ne? Ali jo prevzameta vidva? – Danes pošiljam nekaj malega. So »Študentke« že stavljene? – Pošlji mi »Bürstenabzug« da napišem konec. – Ali sedaj nimam več časa. Pišem, pišem. Samo, da bi ne bilo tako grozno mraz! Samo 4 grada R.! Strahota, kaj še bo! Vajina ureditev mi je čisto všeč, tudi jaz bi tako. Ali, no, boš videla! Kadar pride kaj malega, potem bo »Junggesellenwirtschaft« Futsch! ! Ni res!

Stotisoč pozdravov od Tvoje Zofke

Joj, kaj je s to »Slovenko«?

NB: Dobila sem danes interesantno pismo od našega kritičarja Dr. Robide. Piše: Teden dnij potem, ko je izšla vaša knjiga napisal sem kritiko za »Slovenski Narod«. G. Govekar jo je odklonil, češ, da se ne strinja ž nji in jo ni hotel priobčiti, kakor je sicer navada pri »rednih« kritikih s pristavkom pod črto: »uredništvo se ne strinja z mnenjem pisalčevim.« Po dolgem čakanji in večkratni prošnji vrnil mi je g. Govekar danes priloženo kritiko. Ker sem jaz za svojo osebo prepričan, da se Vam je zgodila huda krivica in zmatram v »Sl. N.« izšle ocene o vas saj »nehotoma zlobne« (deloma bedaste)« pošiljam Vam rokopis tedanje kritike v roke, da ne boste eventualno mislili, da plove v Ljubljani vse v jednem curku. Povem Vam tudi, da poznam še nekaj somišljenikov in vam to tim potom izražam. Blagovolite morda to vest sprejeti kot malo odškodnino za prebite izvestno nevesele ure, v katerih se Vam je žalil morebiti vaš stanovski in ženski ponos. Dr I. Robida na. p.

Kaj praviš Ti k temu? –