ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Draga! - Vidiš že preko teden dni odlagam in odlagam ta list. Napisano imam že par dni. Ali kaj hočeš, vedno se mi nekaj novih člankov vrti v glavi, katere ne morem spraviti na papir. Res ne vem kako je to da od samih mislij, ne ostane nobena.

Tako sem srečna. Znaš, da se vsi čudijo da sem tako zdrava in da tako fino izgledam. Kaj misliš šest mesecev a meni ni nič, niti slabo, niti sem bleda niti imam kožo nelepo niti kaj drugega. Vlado pravi, da se mu sedaj bolj dopadem, ker nekako nežno izgledam. Kupila sem si fini klobuk, dolgi „Kragen“ pa ga čisto pihnem. Mala je grozno živa. Tako je nemirna! Vedno se koprca v meni. Tako je fletno. Ti ne veš. Hodim na sprehode, na razstave, povsod me je polno. In z Vladom se imava tako strašno rada. Čisto je neumen. - Ah, znaš v jednej postelji ni nič. - Da, ako bi bila dva metra široka, ali tako je prevroče in nespretno. Tako „vizite“ prejemati se mi bolj dopade. Kadar sem zaspana pa ga spodim. Midva sva grozno razposajena. Tako se tepeva včasih! In čisto gola sva vedno. Znaš echt paradiesisch. Kadar sem lepa, pa vidim, kako sem mu všeč, se repenčim in postavljam, da je kaj. Znaš, zdaj ko sem prišla v Prago mi je dal lepe „Kreolenohringe“ ki mi jako fino stoje. Moji lasje so že precej dolgi (15-20 cmt.) in vsi zviti, nosim jih preko ušes.

Ah, kaj ne počnem. Grozno ga včasih dražim. Veš, krog vratu si zavežem rdeč trak, napravim imenitno pentljo, malo zavrtim z glavo, da se mi lasje prav zapeljivo razkuštrajo, pa ga poljubljam, poljubljam, da niti dihati ne more, oči, usta, obraz in prsa, - tako je krasen, tako je krasen! Veš, kadar ga vidim tako golega, lepega, mladega, svežega, krasnega, mi postane naenkrat tako divno v duši, tako sveto! Če je pa tako lep! Čisto pobožno mi je. »Moj Kristus, moj Kristus!« se mi zdi in nakrat postanem tiha in nežna in samo gledam ga. Ali znaš, kadar sem divja, kadar mi moja ciganska kri zavre, potem ga poljubljam, uh! Vsega zagrnem v svojo vročo ljubav. – A on je tako nežen, tako fin. Prosi in berači z onimi svojimi očmi, a jaz sem lepo nevedna in nič ne vidim. Čakaj dečko! In še bolj se mu pokažem, kako sem lepa, vroča, kako vse kipi v meni, kako mi vsaka žila vibrira. Čisto čutim, kako se mi oči svetijo, kako puhti iz mene moja divja mladost. Ah, Ti tako je lepo! Tako mi je, kakor, da letim na divjem arabskem konju v krasnem solnčnem žaru po ravnini. Čisto gola sem in samo solnce me vidi in poljublja, a jaz letim, letim. V daljavi se sveti morje, veš razburjeno, jezno vse belo, vse kipeče. In jaz letim v njega in smejam se in vriskam ah! Tako mi je, kadar imam Vlada rada. In naposled se mu vržem v naročje. Duš, uzmi me, uzmi me! Ah, tako je krasno! – Veš, on nikdar ne reče, niti prosi, samo z očmi. A jaz se tako rada kopljem v njegovih prosečih pogledih. – Ah, Ti Ivanka! Jaz res ne vem, kaka sem. – Kadar pride mala na svet, huj! Jaz jo mečem v zrak in letam ž njo in skačem in vriskam! Jednega konja bi hotela, ki bi divjal z menoj okrog, jedno varko, znaš tako ž jadri in nevihto na morju, vse polno groma in bliska in divjih valov! Veš, na mesec bi obesila veliko gugalnico, - ne na mesec, na solnce, - pa bi se gugala skozi svetovja. Frrr! Al\\\' bi se letelo! Veš, tista Vaša katoliška nebesa so sam dolgčas! Moj Bog je tako velik in mogočen, mi da volje, ah in moči mi da, da bom lahko skakala od zvezde na zvezdo in se lovila okrog po nebu kakor blisk. Boš videla! Meni nič ne diši celo večnost sedeti v nebesih in peti. To je sam mir! A kaj mi če mir! – Če sem pa tako polna življenja in mladosti! Tako kipim, kipim! Čez poldrugo leto grem na Balkan in v Rusijo. Moram! Malo dam Vladu za dva meseca ali tri. – Uh, ali smo srečni! Ah, ko bi naši filistri vedeli, naše ponižne, hladne dušice! Ivanka, tako krasno je biti mlad in ljubiti! Včasih mislim, da se čisto razletim in razplinem od sreče. Pa taka sreča, so aus dem Stegreif. Prosim te! Pomisli vse si izpišem, živim od danes do jutri, pa vedno mi je lepo. – Nisem že dosti užila sveta in videla krasnega to leto mojega bohemskega življenja?! – Ah, jaz nisem nič pametna! - Od doma čujem same žalostne stvari a to me ne moti. Sploh se me skrbi ne primejo. Kadar nimam denar živim in Saus und Braus, grem v gledališče, v variete, knjige čitam, kadar je prazen žep večerjam krompir v obilicah s putrom. Ali srečni smo vedno! – Veš s Vladom imava vsak svojo kaso, ker se drugače takoj okregava. Vsak ima svoje muhice, pa ravno to je fino. Toda kaj je že s »Slovenko«. Strahota! Kaka človeka sta vidva?! Joj mene, taka zaljubljenost! A midva« Hm, na predavanja, čitanje, pisanje in polno dela! Pa z Bogom, drugače Ti napišem še par pol neumnosti. Poljub in pozdrav! – Zofka

Piši, piši, piši!!!

NB: - Bi »Edinost« prevzela kaki avtorizirani prevod kake češke povesti? – Seveda cel rokopis naenkrat. Informiraj se, prosim! Kaj pa je z mojimi prevodi od onega nemškega pisca Petra Altenberga »Ženske duše« - prva Marica, druga Ti.- Ali Ti kaj čuješ o njej? – Robidino pismo ostane med nami. -