Draga moja Ivanka! Danes sem prvikrat vstala. Vse bi bilo lepo – samo križ me boli, da se kar bliska. Jaz se jezim kar se da ali pomaga nič – sedeti, hoditi, stati, - vse jedno! Kako, da so mi kosti potrte. – Vlado je šel k meni. Jaz ne smem vsaj še teden izpod strehe. – Ali srečna sem vendar tako zelo, Ti ne veš. Mala je tako fletkana, - tako toplo mi je krog srca kadar mislim na njo. Damo jo kmalu fotografirat – potem tudi Tebi takoj pošljemo njeno sliko. Danes se še ne morem razbrbljati, kakor bi se rada, ali zato bode drugič prava poplava. – Kaj pa je s »Slovenko«. Kdo so tiste drastične »svinje«, o katerih piše tvoj mož? – Piši obširno! – Fran omenja, da sta oba bolna – kaj vama pa je? Influenca? – Še enkrat lepa hvala, da sta mi izposlovala honorar! Z Bogom! Moram iti na divan. Moj križ neče mirovati kljub vsemu zvijanju. – Veš, vsa ona stvar niti ni toliko huda ali to ležanje poslije. Človek se ves preleži in kosti so prerahljane vse do zadnje. Pozdrav Franu. Tebi najlepši poljub! – O krstu Ti pišem drugič. Tvoje ime je moral zapisati Vlado! – Klemenčič to jim je tukaj nekaj kinežkega. – Tvoja srečna Zofka (žalibog križem!)
Faksimile tega pisma še ni na voljo.