ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Čitam danes v »Edinosti« vsebino »Slovenke«. Prebito! Koliko novih sotrudnikov imaš! Čestitam! – Ali veš, da mi je žal, da v tej št. ni nič –ali prav nič mojega. V resnici mi je žal. – No, da veš, jaz vedno mislim na »Slovenko« - mogoče ji dobim kak novi oglas. Napeljano imam že. – Samo mi še jedenkrat naznani tarife, veš. – Ali poznaš Lino Lavrič osebno? – Moja nekdanja sošolka je to – tudi pri hrvatski »Nova Nada« je z menoj sodelovala. Pozdravi jo. Jako pametno dekle je to. – Jaz sem sedaj bolj zdrava imam tudi mnogo volje in veliko veselje do dela. Piši mi no enkrat. Pridi jedenkrat semkaj – saj to te ne stoji toliko. Jaz vedno računam, kako bi prišla letos doli. Doma ostanem 14 dni, potem pri Tebi 14 dni, - vsaj me vzameš ne? -, potem pa v Zagrebu 14 dni. Praga – Ljubljana – doma – Trst – Reka – Zagreb – Praga. Kar sline se mi cede. Z malo imam veliko veselje – v decembru je vzamem k sebi, - drugo leto pa z njo primaširam na jug. – Naš tatek – Vlado je jako, jako dober. Veš, da se imava mnogo raje nego lani, čisto bedasta sva. – Danes je nedelja ali jaz ostanem celi dan doma. Tako fino se da delati. – Včeraj sem bila pri Preissovi, - seznanila sem se z celo kopo dam. V ponedeljek idem v neko tovarno za slamnike. 18 Slovenk je tam, pa so nastale nekake diference in ljudje se zdaj ne razumejo, ker ne znajo niti češki niti nemški. – Midva sva dobre volje vedno. Včeraj je bil veliki rauvs radi neke bluze, - Vlado trdi, da nimam nič okusa, a meni je bluza vendar jako všeč. – Ah, križ in težava! – Kdo je Abditus? – Ni to Linhardt? – Danes Ti pošiljam dve stvari, - pa piši kaj misliš! Čitam Dostojevskega – Idiot. To so fine stvari. – Edinost je zopet jedenkrat slepa in gluha v njenem naivnem slovanofilstvu. Kar je ruskega je sveto – seveda. Vedno kriči o židovskih listih a tu v Pragu je več ruskih dijakov, ki so zbežali čez mejo in ki pripovedujejo grozne stvari, katere so sami skusili na svoji koži. – O onem protestu vseh ruskih pisateljev – je Edinost molčala, če se ne motim in to je bil menda vendar največji dokaz, da niso bili zadnji dogodki na Ruskem samo izmišljotine židovskih listov. – Prišla sem iz obeda, zapalila sem cigareto – pušiti je dobro, da ne postane človek predebel sem slišala, - in sedaj dalje. – Kako je tebi? Mnogo mislim na te. Si srečna? – Glej oni ljudje, ki trdijo, da se ljubezen par tednov po poroki umiri grozno lažejo. – Sicer nisem poročena, ali zato imam že dete in rečem ti, da sem le mnogo bolj zaljubljena nego lani. Tako strašno ga imam rada! Včasih se spreva, pa mi je tako teško, da Ti ne morem opisati. – Kako se imata vidva? – Še vedno nič upanja? – Moraš pridno šetati, veš. – Ona gospa v Slobodnici bode zopet kmalu imela dete. Pomisli, že tretje kar po redu, skoraj brez presledka. Čisto je že proč sirota. – Ali res nič ne poznaš Kristanove žene? Kaka pa je, jaz sem res jako radovedna. In Marica nič ne prihaja v društvo? Piši mi, prav srčkano mi piši! Tako mi je že več dolgčas po tvojih pismih! Poljub in pozdrav! Tvoja Zofka

Potrebuješ kaj člankov? Ti Danica nič ne piše? – Meni nič, - jaz se bojim, da je bolna.