Draga Ivanka! – Veš, ne pišem Ti mnogo, ker se itak letos vidimo. – V drugi polovici avgusta pridem gotovo v Trst potem pa se naklepetamo do milega in dragega. Veselim se že! – za par dni me Ti uzmeš pod streho, par dni pa ostanem pri Kristanu. Na njegovo ženo sem tudi strašno radovedna. Jaz sedaj strašno pridno delam. Prevela sem dolgo rusko povest na nemški, sedaj prevajam nekaj hrvatskega, načrt imam za »Knjigo sreče« za Schwentnerja in takoj, ko Vlado odide se dam na delo. – Tudi za to št. Slovenke pošljem kak članek. – Ali prosim te povej mi, kaj je to s ubogo »Sl.« vedno capka kakih 14 dni za svojim terminom – to bi se morala bolj potruditi, da bi izhajala redno tudi radi abonentov. - Da in kaj dela moj ponatis, - meni se vse tako zdi, da ne bo vse skupaj nič – dobro poznam Godnika in tiskarno »Edinost« - Te dni Ti pošljem II. akt drame. – Da in piši mi, kaj je s ponatisom! Ako je prva pola že ponatisnjena, prosim, da mi jo pošlješ, da vidim. Naslovni list in ono drugo spredaj naj mi narede nazadnje. Hočem pokloniti neki češki gospej, katere se ne morem drugače oddolžiti. – Pošlji mi znaš! – Kako je pa še drugače kaj s Teboj ? – No, saj bi človek kmalu pozabil, da si na svetu, prav nič se ne čuje od tebe. Mislila sem, da prideš s »Sokoli« semkaj a nič. – Bilo je lepo in impozantno a Čehi so bili vsi norčavi za Francoze. Bedasto! Drugi oddelek Francozov je ravno ob tistem času napijal na francosko-nemško vzajemnost v Berlinu! – Vse samo »Geschäft« Slovenci niso bili Bog zna kako zadovoljni. Tudi Poljaki in Hrvati ne. Črnogorci so bili v svojih krasnih narodnih oblekah samo divni štatisti. – Oh fraze! – Govorila sem z Gabriščkom. V septembru vendar enkrat izide ta stvar! – Čas je že. Zmenila sva se, da mu še nekaj novega napišem za II. zvezek. Da 6 sličic iz »Misterija« je prevedeno v »Češki rodini«. Moj brat Lojz me ta mesec obišče. Potem prem ž njim domov. Strašno se veselim na naše smrekove gozde. Ah, smreke! –Smrekov gozd, to je moja domovina! – Vlado otide za 10 dni. Dolgčas mi bo. – Oh, tako krasno je na svetu. In midva, uh! Tako je fino. In naša mala! Kake oči ima sedaj ta otrok! Vsaki dan jo imam raje. In kako je dobra, vedno dobre volje. In strašno rada ima, če se ji človek malo prilizuje! – To me še najbolj veseli, da ni nič bolna. Zdrava ko ribica! Samo kiha včasih - in kako strašno je smešna takrat! – Kaj pa Marica, ne gre nič med ljudi? – Meni se smili, da ji je fantek tako hitro umrl. Sirota! – Jaz se grozno bojim za našo malo! Pomisli, če bi umrla! Meni bi bilo strašno! – Ali zdrava je, zdrava! Tako rudeča lička ima in tako krasne, sijajne oči, modre kakor pravica in tako se koprca in premetava in smeja in vriska od zadovoljstva. Kakšni nohteki in oni mali prstek na nogi tako smešno majčken in srčkan, srčkan! – No, samo o njej klepečem! – Kako se imaš Ti? Sedaj je vroče tamo doli, kaj ne. – Delate pridno izlete po morji. Takrat, kadar morje pluska, da se vse peni. Juh! Ali je krasno! In veter krog ušes in nevihta magari! Malo slane vode v nosu nič zato! – Zakaj ne stanuješ v Rojanu pri morju. Jaz bi hotela stanovati prav tik morja, da mi vedno šumi pod oknom. – Moram ga zopet videti! In potem mu spišem hvalnico, ah, take, take! Polne sonca in srebra in belih kodrastih nojevih peres in zelenega baržuna, svetlo zelenega! In ona modra barva, ona mameča, bajna modrina! – Ah! Jaz gotovo pridem! In potem bomo bandali povsod. Na Občine in v Miramar in v vsa mesteca na obrežju. – In klepetali bomo, uh, jaz Ti nagovorim, nagovorim, da Ti bodo ušesa šumela, da bo za celo leto dovolj projektov in ciljev in idej! In zvečer pojdemo pred pošto poslušat one Hössove koncerte. Ti nič ne greš? – Nič ne pišeš o tem! – In v staro mesto pojdemo v najbolj ozke ulice, v najbolj zapuščene gostilne. Sreče pojdemo iskat veš, saj tam mora biti tudi v onem blatu staromestskem. In v okolico na črno vino podjemo! Na črno vino, katerega imam jaz tako rada. Pije se kakor kri in vse zašumi po žilah in človek bi plesal, uh kako! In friške fige bomo jedli na obrežju, sladke, kakor poljub in rože si kupimo tiste črne rože, veš, žametne in dišeče! In v novo luko pojdemo in v bosketo. In na vsakem vogalu pijem tržaško limonado, tam, kjer imajo čisto posodo in kar tako na ulici. Saj smo demokrati!Bila sem strašno sentimentalna te dni, - to včasih tako pride, da niti sami ne vemo zakaj, a sedaj sem zopet na konju! Hip, hura! Torej piši mi zopet enkrat! – Saj kako razglednico pošlji – morje veš in lepo! – No in sedaj pika in amen. Vlado dela izpite – a danes popoldne idemo na Vltavo veslat, sami seveda. Pa k mali moram še pred obedom! Se more tudi morju veslat, sam namreč? To bi bilo nekaj! – Srčen poljub! Franu pozdrav! In če Kristana vidiš, reci naj se ne jezi, da nič ne pišem, jaz pridem zato sama in takrat bo taka ploha, kakor deset pisem. Tvoja Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.