ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Pošiljam Ti priloženo pojasnilo kakor urednici »Sl.«. Upam, da mi ga objaviš drugače bi bila primorana poslati ga kakemu drugemu listu, kar pa ne bi rada, ker bi ljudje zopet dejali: glejte jih kako se prepirajo. Ako mi ne objaviš v celini piši mi takoj, ker bi potem napisala popravek v smislu §:19. tisk. zak. – Drugič pa bodi oprezneja, ker me ni volja mirno trpeti takih insuacij – (Celo pojasnilo vsekakor hočem imeti objavljeno, če me v »Sl.« pa kje drugje) – Nisem vedela, da si zmožna takega zavijanja, vem pa, da v svojem slepem idealizmu si niti svesta nisi kako nizko si ravnala, - več Slovencev, Hrvatov in Čehov mi je reklo, da je to – navadna nevoščljivost. O tem ni dvoma, da si mogla Linhartu drugače odgovarjati, ne pa da mene blatiš. – To, kar je v tvojo korist si znala dobro porabiti! – Privatno Ti imam samo to reči, da človeka le resnica boli – vsaj mene tvoje pismo ni najmanj razburilo, - vsaj kar se mene same tiče ne. Glede tvojega moža pripominjam, da je vendar-le razloček, če človek resnico govori – kakor jaz – ali se pa vedoma laže – kako se je tvoj mož. – Kako je prišlo, da sem jaz ono Tebi rekla veš Ti sama najbolje, Ti si nisi pustila dokazati, da so tvoje teorije o zakonu in ljubezni nekaj druzega, kakor resnično življenje, - pa sem navela za primer Tebe samo, tvoj takozvani idealizem in vse tisto megleno naziranje par sto metrov nad zemljo – je samo bojazen pred resnico.

Bodi srečna, kolikor moreš, to Ti iz vsega srca želim ali to Ti rečem s skrivanjem in porivanjem ne boš. S tem prideš tako daleč, da izgubiš vsaki presodek, kaj je pošteno in kaj ni. Prepričana sem, da si tisto notico v »Slovenki« pisala v vsi poštenosti in nedolžnosti in da se morda niti ne zavedaš koliko podlosti se tam skriva. Ne boj se! To je moj zadnji list na Ivanko Anžič, gospej Klemenčič ne bom na potu.

Zofka Kveder

One moje iztise naj mi tiskarna čim-prej dopošlje – brez omota, kterega, kakor veš si sama nabavim. Ob enem naj prilože tudi račun od papirja. (»Ljubezen« se prevaja na češki.)