Draga Ivanka! – Oprosti, da Ti še le danes pišem. Moja sluškinja je prišla par dni poznejše iz počitnic, kakor sem ji rekla, da sem imela toliko dela, da se še le zdaj prvič po dolgem času »lačam pera.« Imeli smo k vsemu še dve dami v gosteh a ko so one odšle sem dva dni ležala, žolčni kameni, moja nekdanja bolezen, ki sem že pozabila na njo. Same telesnosti, - da že komaj čakam časa, ko bom mogla kaj čitati, razmišljati, pisati. – Zdaj šivam kakor udinjana, Maša gre pred prvim v Škofjo Loko in če Mira slučajno pri izpitu propade dam še njo gori. – Vzela bom to kakor mig usode. – Prosim Te izporoči moje najlepše pozdrave sestri Eleonori, ki ji tudi danes pišem. Pripravljam nekaj perila za njene male štičenice. – Če se v Ljubljani vstavim, Ti sporočim, pa bomo šle kam na sprehod, na Rožnik ali pa proti Studencu. Moram tako pogledati mamin grob. – Prav lepa hvala za tvojo prisrčnost. Premalo časa je bilo. Na svidenje! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.