Draga Ivanka! – Samo v kratkem Ti želim srečno in veselo Velikonoč. Vedno se pripravljam v Ljubljano, pa Ti zato ne pišem. In tudi zaradi raznih bolezni in težke dnevne deprimiranosti, ki me je mučila to zimo. – Ne vem, če sem Ti naznanila, da nisem bila o Božiču nič v Sloveniji. Naša kuharica Anica, ki je zelo dobro, privrženo dekle je šla po Mirico v Škofjo Loko in jo zopet nazaj peljala. Jaz se nisem upala na pot. – Zelo sem zadovoljna, da je Mirica v Škofji Loki. Privadila se je in radi jo imajo. Pustim jo še dve leti tam. – Mašo bom dala na Korčulo. Tam imajo Dominikanke krasen internat in gospodinjsko šolo. Že zdavnaj je vse pripravljeno, njeno perilo zaznamovano. Pa vedno pride kaj vmes. Po Božiču je imela dvakrat težko influenco, drugače je zdaj prav pridna in ljubeznjiva. 2. marca sve hoteli končno odpotovati na jug, pa si je naša Anica poparila desno roko tako hudo, da mesec dni ni mogla nič delati. Zdaj je imel moj mož influenco, - tako da je vedno kaj. Sklenili smo, da Maša še Veliko noč praznuje doma potem jo odpeljem doli in tam ostane do drugega leta, tudi čez počitnice. Anica je zdaj zdrava, ona bo šla po Mirico v Škofjo Loko, nazaj jo bom pa jaz peljala in ostanem potem par dni v Ljubljani. Nastanila sem bom v Tivolskem hotelu, tam mi je všeč. Tebe bom prosila eno popoldne, da se pelješ z menoj na Studenec, tam pri Devici Mariji v Polju so zakopani moja mama. Peš ne morem, ker me leva noga rada boli. Pa nam bo še bolj intimno v kočiji in se bomo laglje in bolj od srca pogovorile. Ko se vrnem nazaj, me vzameš lahko na čaj k tvoji mali znanki in mladi kolegici Franki Lovrenčičevi. Samo ji reci, da me ne sme pripravljati v skušnjavo in ponuditi kakšnih sladkih potic ali takega. Nič sladkega nič mastnega, samo dvakrat prepečene žemlje. Tako je zapoved dijete! K večjemu če mi ponudi par skuhanih jabolk nič s sladkorjem potresenih! – Za č. s. Eleonoro isto že zdavnaj čaka skromen zavojček starega perila. Bom dala na kolodvoru v garderobo, pa lahko peljejo ponj. Obiščevi jo, to se razume, samo na obed me ne smeš povabiti. Če ne vidim dobrih stvari, ki jih drugi jedo, mi je post čisto lahka stvar. Spomlad prihaja in to je za me vedno doba telesnega in duševnega preporoda. Stare rane so zaceljene in človek z modrostjo gleda nazaj na britke solze, ki jih je prelival. Imela si prav v svojem zadnjem pismu: nisem te zadnjič odprla svojega srca, kakor bi bila rada, ampak o še svežem trpljenju človek ne more govoriti tudi če hoče. Mnogo pirhov Ti želim in par lepih mirnih, solnčnih velikonočnih dni! Tvoja stara Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.