Draga Ivanka! Prav lepa hvala za tvojo karto. Pisma si še – nisem upala odpreti. Da, da, jaz sem invalid. Vem, lahko še evtl. 10 let živim, če se zelo čuvam. Imela sem že v Ljubljani tako slutnjo, da me ne bo več tja. Moram živeti zelo mirno. Nobenih dolgih sprehodov. Deset minut pa počivati. In nobenega vznemirjanja. In tako to pismo že dva dni neodprto leži na mizi in ga obračam in mislim – ali bi ali ne bi. Pa sem sklenila, da Ti rajše najprej pišem in da mi napišeš nekaj zelo lepega in potem lahko tudi drugo pismo (t.j. prvo) odprem, kakor bolnik čisto lahko vzame dnevno pilulo, če je pocukrana. – Ostanem tukaj cel mesec. Hočejo, da bi ostala še dlje ali ne morem, ker se Mirica vrne iz šole in hočem, da sem doma. Naša dobra Anica pojde po njo, jaz pa se vrnem od tod najbrž 2. VII. – Lahko si misliš, da ne afektiram, ker me je mož spremil do Maribora a on je tako zaposlen, da ne more biti galanten, če res ni velike sile. V kupeju sem cel čas ležala. Pa Zbogom! Vse dobro in lepo Ti želi Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.