Draga Ivanka! – Že res nevem, če si Ti meni dolžna pismo ali jaz tebi. Meni prve dni, ko sem se vrnila domov, ni bilo nič dobro. Prevelika vročina. Zdaj je bolj hladno, zdaj je že boljše, čeravno seveda se moram jako čuvati. – Dekleta ste obedve narasli, da kar gledam. Posebno Mira misli biti večja od mene. Odlikašica je in tako lepa, da vse za njo gleda. Danas ste se oblekli v lilaste obleke, nekaj imati posla v mestu, veš kar čudila sem se. V nedeljo ste bili pa v belini, kar za slikati. Kaj hočemo, mladost je mladost. Oči, zobje sami dragulji, ustnice rdeče a koža baršun. Naj jima Bog srečo da! - - Tudi jaz zdaj jako lepo izgledam, vse drugače kakor o Veliki noči, - čeravno seveda Miri in Maši ne morem konkurirati. Seveda tudi mama se še postavi. – Starosti se ne bojim, samo bolezni. Niti smrti ne. Samo da ni človek bolan in invaliden. – Kaj Ti delaš? Kaj počneš? Ali si korajžna ali si resignirana? – Veš, tudi za tisto, kar ljudje pravijo greh, treba korajže. – Močna osebnost se nikjer ne zlomi. Mevže so pa mevže, postavi jih kamorkoli. Duhovniki so kakor kapetani ladij in oficirji navajeni na prevelike časti in preveliko izkazovanje respekta proti svoji osebi, pa se v drugem poklicu redko kedaj izkažejo. Poznam pa kat. duhovnike, ki so prešli na pravoslavje ali k evangelikom ali v tako imenovano starohrvaško cerkev, oženili so se in so ljudje na svojem mestu, vzbujajo spoštovanje in so ga vredni. Tisti, ki so odšli v civile so nekam godrnjavi in mehkužni, tudi redkokdaj sposobni za trdo življensko borbo. – Prej sem bila več med ljudmi in jih poznam vse vrste. So tudi taki, ki so se zaljubili v kakšno inteligentno žensko in odšli kam na faro, imeli otroke ž njo, lepo jih odgojili v prkos dolgim jezikom. Tudi take poznam in niso najslabši. Njihove žene četudi od cerkve nepriznane, so mnogokrat spoštovane in zelo čislane a njihovi otroci prvoklasni ljudje. Osebnost tu mnogo stori. Pri nas se žal naši duhovniki tolažijo s pijačo, zaljubljujejo se jokavo, slabotno, nemoško in mnogi naši učiteljici in poštarici podlomijo dušo, ker se ne morejo odločiti niti na eno niti na drugi stran. Jamrajo! – Tak je bil Medved, tak je moj nekdanji zaročenec Fr. Neubauer – slabiči! – Poznam še take, ki si moško vzamejo par tednov, dva tri meseca ljubezni ali greha z bitjem, ki ga ljubijo. Potujejo kam v inozemstvo žive par tednov, kakor živijo drugi in se vrnejo nazaj, ko so zlomili za seboj vse mostove in moško za vselej naredili konec in piko pod svojo osebno srečo. – Poznam jih, ki so rezignirani tudi brez greha, odpotovali v drug kraj in se umaknili. Vse spoštujem, ki imajo dovolj moči, da se odločijo za eno ali drugo. Vse, ki ravnajo moško. Mož treba v vsaki halji, da je mož, pod tonzuro ali pod fezom, vseeno. – Oh, moja draga, nikar se ne smejaj mojim modrijam. – Ne vem kaj me je to prijelo. – Piši mi kakšno prijazno pismo in ne bodi prestroga z menoj. Želim Ti vso srečo in lepe počitnice. Za zdaj ne pojdem nikamor. Zaželela sem si doma. Res, prav imaš, nimam pravice, da si želim ptičjega mleka in da solim pamet ljudem, ki jih še poznam ne. Ali ne bi šle v oktobru ali novembru kam za teden ali dva? Zdaj ne morem. Drug mesec peljem sama Mašo v Dalmacijo če bo le mogoče in ostanem tam par tednov. V oktobru ali novembru pa bi šla za teden dva v dolenjske toplice ali v Dobrno ali kam drugam. – Se bove še dogovorile. Bog te živi! Lepo se imej in bodi prisrčno pozdravljena od tvoje stare Zofke
Faksimile tega pisma še ni na voljo.