ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Draga Ivanka! – Prav lepo bi te prosila, da vseeno pogledaš v Škofjo Loko in vprašaš kaj je pravzaprav z Mirico. – Obrni se na častito s. Klementino Drole, ona to najbolj ve. – Če se hočeš posebno izkazati prosi, če bi pustili z Miro tudi njeno prijateljico Hrvatico Jagodo Prpić iz Gline. Morda bi jo pustili a za take punčke je mal izlet v mesto dogodek in praznik. – Mira ima rada prirodne ljudi. Smejala sem se njenemu predzadnjemu pismu, kjer mi z velikim veseljem sporoča, da jih je zdaj 5 Hrvatic – ali piše za neko Zagrebčanko, ki je tudi ž njo v samostanu: »Ona mi nije baš simpatična. To je več samo pomodernizirano djevojče, uvek se prenavlja. Jagodu više volim, jer je naravna.« - Ko pridem v Zbg bom že živela po tvojih nasvetih, tukaj mi pa dieta dobro stori. Zgubila sem 2 kg, pa to je čisto dobro. – Grozdje je jako slatko in zato zelo zelo hranljivo. – Na Sušaku ostanem dan dva in če mi bo mogoče, se vseeno odšećem na Reko. Maši je že dobro in upam, da tudi Miri ni tako nevarno. Morda je prehitro zrasla. Najlepše pozdravlja in vse dobro želi Zofka

Od Etbina nimam zdavnaj nobenih vesti. Njegova žena Ada mi je pa pisala, da je bila teško operirana.

Veš, tisto, kar sem pisala o rezignaciji. To mislim jaz pravzaprav »Umtausch der Worte« - Uslišana ljubezen ima malo kdaj večnost. Če drugega ne, postane banalnejša. A to je tako divna stvar, da je škoda za to. Nesrečna t. j. neizpolnjena ljubezen daje tudi neprimeroma večji polet. In trajno. Vzemi Goetheja in njegovo prijateljstvo z gospo Stein. Vzemi Balzaca in njegovo korespondenco z njegovo poznejšo ženo. Michelangela in tisto, ki ji je speval svoje sonete. Danteja, Petrarko. Zakonska žena ni nikoli muza svojemu možu ali skoraj nikoli. Človek se nehote drži bolj realij. Piši mi kaj! Lahko se tudi pošteno norčuješ iz mene. Veš, človek hoče vedno tisto, kar nima. Jaz imam par dobrih prijateljev, ali jaz imam močnejšo dušo od njih a to moti. Tudi ne znajo vsi pisati lepo a jaz jako jako ljubim lepa pisma. Sploh imam zelo mnogo talenta ravno za prijateljstvo. – Mojega moža imam zelo rada, čeravno mi je preveč realen ali on je sploh »čovek čina«. V nedeljo je bil tu z prof. dr. Stankovićem iz Beogr. Rekla sta, da je tu strahovit dolgčas, da bi še zdavnaj bolni postali. – Vidiš, tak je Juraj. Pride in mir besedi. Poljubi, stori vse, kar je potrebno. Piše pa kakšno karto, če je razpoložen. Jaz zmirom pripovedujem, da že sv. pismo pravi, da »čovek ne živi samo od hljeba nego i od reči Gospodinovih.« - Morda sem preveč literar pa morda zato tako cenim besedo in pisma in knjige. – Borba? – Moj Bog, saj sem bila vedno borec, ampak zdaj sem res trudna. – Da, to je res zvezano z zdravjem. Jaz sem strašno mehka, če sem bolna. - - Sicer se pa o temi tajčerji tu večno pregovaram. Jaz sem jugoslovenski fašist. Ampak Slovenci preveč pijejo. Tukaj se grozno pije. – Kadar sem v Sloveniji se vedno čudim, kako je majhna. V par urah si z avtom od ene meje do druge. In se čudim, da so naši ljudje tako brez skrbi in tako mlačni patriotje. – Zbogom zdaj in piši! –