Draga Ivanka! – Nič mi ne pišeš, ne vem kaj je s Teboj – ali si bolna ali »razžaljena« ali kaj. – Jaz sem med tem skoro umrla. Neke noči mi je bilo tako slabo, da sem mislila: no, zbogom živote! Ko bi se le človek tako strašno ne mučil. – Potem mi je bilo malo boljše, ker so mi puščali kri. – Ne vem ali si bila pri Mirici ali ne. Pamž mi o tem nič ne piše. Morda je bila tisto nedeljo ravno pri prijateljici. Izvedela sem zdaj, da je imela angino in od tega iritacijo srca. Zdaj je že dobro pravijo. Na dan vseh Svetih je mojo dobro in verno Anico, ki je že tri leta pri nas, udarila kap, čeravno ima še le 27 let a jo je vedno uho bolelo pa mislijo v bolnišnici, da se ji v mozgu kaj gnoji. – Na mene je ta nesreča zelo delovala, strašno sem jokala in naravno srce je štrajkalo in dve noči mi je bilo, da bi bila rajše umrla ko ne vem kaj. – Piši kaj! Morda se je moje pismo z Novega izgubilo, ker se mi zdi verjetno, da bi bili vi katoliški ljudje tako »teškopadni« ali nerodni ali pa lahko razžaljivi«. – Če si bolna pa oprosti! – In lep pozdrav! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.