ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Blagorodna gospica!

Prosim, da mi odpustite, ker sem toliko časa molčala. Zahvaliti bi se bila morala na Vaši ljubeznivosti, a jaz nisem storila ničesar. – Odpustite mi, moje duševno stanje je bilo Vam uprav grozno. – Ensetzlich mutlos! Moj Bog, niti delati nisem mogla, niti misliti! Ta melanholija me je prevzela popolnoma. – Komaj zdaj sem postala zopet malo pridnejša. Moji dragi «Slovenki» pošljem v prigibu nekaj malenkosti. «Sličice» sem vzela «Domu in svetu» nazaj. Najbolje mi je hotel zavreči, a tega nisem pustila. Naj raje v predalih «Slovenke» zagledajo dan. – Natisnile, kakor in kadar Vam drago, jaz bi rada, če natisnete kmalu in dosti na enkrat. Prijema se me neka grozna reakcija in prav potrebujem dokazov, da ne obupam o sebi. –Tiskajte, jaz Vam pošljem še več. Za Verne duše kaj, za Božič kaj, o delati hočem!

V pisarni mi postaja čezdalje bolj neznosno. Neki cenjeni moj šef mi je te dni prepovedal pisateljevanje sploh tako «durch die Blume» in posebej še fabriciranje «Narodovih» podlistkov naravnost. – Duševna sužnost! – No jaz sem mu povedala svoje mnenje in nato mi je «milostno» «dovolil», da radi «materijalnega» uspeha smem še pisati in tudi v «Narod», a sicer pod moško šifro. – Jaz sem se morala ukloniti tem milim in pravičnim zahtevam iz navadnega vzroka, ker ne more človek o zraku živeti! – Odvisnost! In potem še drugo! – Govekar mi je obljubil, da natisne vsak teden vsaj dve moji stvari, a zdaj pride jedva vsaka dva meseca ena na vrsto. Gabršček mi natisne moje stvari, enkrat drugo leto, «morda» namreč, ker še ni pregledal vsega gradiva, četudi ga ima že dva meseca v rokah in četudi mi je zatrjeval, da izda moje stvari, če bodo le sploh «količkaj» za tisk. – Profesor Bežek mi ne reče ni «dobro», ni «slabo», četudi imam neko stvar čez mesec tamkaj. In moja Praga se mi, naravno, odteguje po takih uspehih vedno dalje in dalje.

Ah kako delam z veseljem, kadar slišim kje kako vzpodbujevalno besedo, a tako spim in požiram razna razpravljanja našega šefa o dolžnostih. – Dobili smo pisalni slroj. -Na njem se spočetka ne more absolutno po besedah agenta delati več ko štiri ure na dan. Jaz sem razbijala v nedeljo na njem osem ur in ko sem popolnoma utrujena, ko me je bolela glava, ko so me bolele roke, da sem mislila, meso mi odstopi od kosti, ko sem dejala, da ne morem več, odpustil me je s par špičastimi in pikrimi opazkami. ln to je bilo še celo vse nedelje, ko so druge pisarne redno zaprte. Obiskala me je prijateljica, a jaz sem morala sedeli v pisarni in šef je v svoji «velikodušnosti» nakazal Medenu, naj si zapomni, da imam jaz prvič, ko «ne bo dela», en prost dan. – Ha ha, seveda pravično! – – Oh svoboda, prostost! Ne sme biti človek, treba je biti mašina! –

In če bi imelo vse hlapčevstvo kaj smotra! – Pa nič, da sem «sita», to je edini rezultat. – O ne, če ostanem tu, otrpnem popolnoma za vse, a kaj, kaj naj počnem!? Svojo pot sem morala odložiti na 1. februarja, pa kaj...!? – Ne, ne, tedaj grem na vsak način, bodi tako ali tako! Da le vem, zakaj stradam, potem mi ne bo sile. A tu to vsakdanje ubijanje duše in pameti, samo da se človek naje, ne, to se mi že gabi, tega mora biti konec!

– V gledališče sem jela pohajati, na galerijo seveda. Tam sedim med proletarijatom in poslušam vsakdanje neumne opazke, ki mi kvarijo užitek, ki mi z neko ironijo duše vsak vzlet. – – ln ta smeh! - «Ha ha, kak fin špas,» slišim v najbolj dramatičnem prizoru! – Ah ta banalnost! – Tam v ložah pa sede nafrizirane goske , koketirajo med pavzami in zdehajo med igro ter niti ne slutijo, kaj je prostost in kaj je sužnost.

In to naše ljudstvo, ti obrtniki, ti čevljarji, te mesarice, ti pekarski učenci, nisem niti vedela, kako surove živce imajo. Samo komičen čut, ta je še nekaj razvit pri njih, drugega pa absolutno nič.

Ideali neumnost, optimismus norost!

Ljudje z oliko srca so bele vrane, ponavadi je plemenitost le nekak Staastkleid, ki se po potrebi sleče in obleče!

Jaz moram v drugo novo sfero, to me uničuje! – Oprostite, da Vam pišem tako! Ali v meni se že to kuha in vre skoro ves mesec.

Oprostite mi in smejajte se mi! Saj sem neumna! Kaj pa je življenje, ko cela vrsta takih prismodarij!?

Plavaj ali utoni! – No pa še plavajmo, če se vlije kdaj ravno malo prevelika porcija vode v grlo, nič zato, par požirkov ne škodi, človek postane le bolj trdoživ! Plavajmo, enkrat se menda gotovo pride na breg, in če ne» –Na, dosti jih utone, in le kadar je sam , je človeka strah! –

Pa z Bogom! Klanjam se! Prisrčen pozdrav od

Zofke.

Prosim, če mi izvolile prejetje tega lista naznaniti z dopisnico.