Draga Ivanka! – Prosim te, piši mi, piši mi lepo, lepo. – Čestitam Ti za Cankarjev članek, - ko je umrl sem tudi jaz nekaj malega napisala za tukajšnji »Jutar. list«. Ljudje so mi pripovedovali, da so jokali. – Oprosti, sploh do zdaj nisem nič pisala, danes ne morem nič pisati, ko o svojem neizmernem obupu in žalosti. Ležim neprestano že tretji mesec. In jokam, jokam! – To naj bo skrivnost med nama, če ljudje v Ljubljani kaj zvedo, naj od drugih zvedo. Ne od Tebe. Edino, če si kaj slišala – mi piši. – Sploh mi piši takoj, takoj! Pomoćči, utehe sem potrebna. – Vdova srpkinja je pri meni iz čistega vsmiljenja, bila je bankovna uradnica in moja sotrudnica, bolj v tem, da je mojo iniciativo v praksi izvajala, kakor v pisanju. – Nismo se prej nikdar vidjele in zdaj mi je sestra. Ako nje ne bi bilo, ne bi bila več med živimi! – Ali veš kaj si mi pisala v predzadnjem pismu o gospej, kjer obeduješ. Ista usoda! – Kakor blisk iz jasnega neba me je zadelo. – Ali če od drugih ne veš, ne govori o tem! Ampak piši, piši! Tolaži! – Duša se je parkrat že dvignila, pa zopet pada v tako neizmerno tugo, da Ti povedati ne morem! – In še nekaj te prosim, ali bi mi Ti žrtvovala 5 dni? Morda bi šla v Graz h kakšnemu zdravniku specijalistu. Nečem, da gre on z menoj. – Zdaj sploh še nič ne vem, niti kaj, niti kako bo. – Piši! Težko sem napisala te vrstice. Takoj piši! – Ti si meni odkrila svoje srce, naj še jaz tebi! – Z
Faksimile tega pisma še ni na voljo.