Moja preljuba Ivanka! – Tako sem ranjena, da so moje oči dve rdeči rani. – Kakšno viteštvo, - ni viteštva! - To je samo nepojmljivost! – Tako sem Ti neizmerno hvaležna, za tvoje vrstice, da Ti ne morem reči! – Kdaj imaš počitnice to piši najprej. Kje je dr Jenko? – Je v Leonovi bolnici? Morala bi tam ostati 2-3 dni, da se me temeljito pregleda. – Moj doktor je brat, angelj, samo ne vem če je za srce dober, drugam se ne upam. Piši mi prosim te. – Zdej še nikar ne pride sem, zdaj te dni bi trebal on da pride. – Ali piši! Bogi dobra. In moli se zame na svoj način! – V duhovno moč verujem brezuvetno. – Moj način je drugi. – Predstavi si, mene bedno! Še pišem! V nedeljnem »Jutru« poišči iz »polpreteklega časa« - (To gotovo prečitaj) in prej: »Spomin prijatelju Vodniku« - Da ne znorim pišem in potem tako bedna v posteljo. Da me kar nesó. – On je pa v Beogr. In nji je že stanovanje našel! – Piši, draga, več ne morem! Zofka
Faksimile tega pisma še ni na voljo.