Moja draga Ivanka! – Prosim Te najlepše, da mi expres ali brzojavom odgovoriš ako moreš prevzeti teško breme na sebe, za katerega sem Te prosila. Ne bo tako hudo. Ti lahko stanuješ kje v mestu ali predmestju, ki so v Grazu prekrasna a jaz bi šla samo za dan dva na kloniko, da me dobro pregledajo. Potem bi obe šle ali v kakšno alpsko kopališče, ki so zelo ceno ali pa bi šle lahko v Slovenijo ali na morje, kakor bi Ti želela. – Upam, da se ne srdiš na mene, da nisem v kritiki posebno poročala o Slovenki pod Tvojim uredništvom: jaz sem bila že strašno isčrpana. – a namenila sem, da posvetim Tebi daljšo novelo, ki sem jo začela pisati že pred dvema leti a zaradi rednih razburjanj še ni končana. Dam jo lahko tudi v kakšen Vaš časopis, razen Slovenca. Izstopam iz sve politike. Pred 3. tedni zgodilo se je nekaj tako strašnega, da sem od takrat vsa uničena. Tako trpim, da Ti ne morem opisati. – O tem Ti bom pripovedovala. – Moram za sigurno vedeti, če greš z menoj, če ne moram kakšnega drugega prositi, da me spremi do Graza. – Neizmerno pa bi Ti bila hvaležna, če bi se Ti mogla žrtvovati. – Takoj expres piši, da vem dvigniti pasoš. – V Grazu se boš mnogo naučila – vsak Slovenec bi jih moral poznati drugače jih podcenjujemo, pa je katastrofa neizbežna kakor na Koroškem. Od neprijatelja se več naučiš kakor od svojega. Od srca Te poljublja Zofka. NB: I Tebi sem enkrat naredila veliko krivice in to je bila pokora.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.