Ivanka! Za vedno se oddvajajo naša pota. Katoličantvo, ki ga izpoveduješ Ti je laž, Ivanka. Prevzetniki ste in napuhneži, - daleč od Kristusa! Vrjetno je sam trpel in bil je nemiljen! Ti pa nisi. – S kakšnimi prosečimi očmi sem te gledala in Ti nisi razumela. Da te prosim, kolikor se more prositi človeka. Pridi še enkrat! Prosim Te, pridi še enkrat! – Dr. Mayer je mož Vilme Veber, ki je bila najboljša prijateljica Vladošina. Vidiš – tisto, kar je izgledalo, kakor ponižanje – je doživljaj – meni svet! – Moja mati je ležala z 66 leti na Studencu, ko jo je udrila kap – 14 dni. Zakaj bi bilo poniževalno, da jaz ne bi par dni poskusila pametno, kar je ona že zmedena, - In prav je, da sem dr. Mayerju pisala tako kakor sem. Ravnal je, kakor je moral in ne veš kako delotvorno usmiljenje mi izkazujejo zdaj vsi. – Ne vem, Ivanka, morda moram zvedeti še kaj tako težkega, kar bi v Zagrebu ne prenesla. Tukaj pa bom prenesla, če mi pove to Dr. Mayer, najboljše Vladošine prijateljice mož. – Moji otroci bi gledali moj obup, - tako ga ne bodo, - prijateljica, Nemka in protestantkinja – me bo utešila – a prvi sunec bo ublažill Dr. Mayer. – Srpkinja je prišla na pomoć – Ivanka Klemenčič beži! Liberalec Slovenec me je tolažil in dvigal in veruj, Minka Govekarjeva mi ne bi storila tega, kar si mi ti! – Zajokala sem, ker me je ošinil bič, od tvoje roke Ivanka. Od tebe, ki si zdravejša od mene, od Tebe, ki si katolikinja! – Ne, od danes dalje je katoličanstvo daleč od mene. Katoličanstvo gre na sprehod, stopi v crkvo in se moli! – Kristus pa je na poti našel Samaritanca in ga je podvoril in napojil. Kristus se ni povzdigoval, niti nad Magdaleno ne. Kristus je bil ponižen, neizrečeno dober in usmiljen. Ni hvalil okoli kakor princ in denar delil! Nihče ne ve kako bo umiral, Ivanka! Škof umiva o Veliki noči 12. starcem noge. – Če ni to samo komedija, potem je nauk: dejansko delajte dobra dela – a Tebi je pretežko, da prideš k meni pa da mi vsaj roko daš, ko greš! - Pisala sem otroku svojemu, Solnčni Miri. Njen rojstni dan je te dni. Pa je prišla tvoja karta. In zabolelo je tako strahovito, da sem zajokala in zastokala. Roke se mi niso več tresle – a zdaj vsa drhtim! – Še sem bila v solzah, ko so se odprla vrata in so mi dali pismo z doma od otrok. Do nebes se Ti zahvaljujejo in moja posestrima je vsa srečna, da me malo nadgleduje, gotovo vsak dan obiskuje dobra gospa Ivanka! Če naju bi zdaj Kristus poklical pred sebe – mene bi pogledal Tebe ne! – Misliš, da sem jaz čutila ponižanje, da so me dali sem kaj, zato, ker je bil moj mož namestnik!? – Ne zato, ampak, ker sem pametna prišla med take, ki niso pametni! – In tudi proti tega več ne protestiram. Videla sem človeka v največjem trpljenju. Slišala sem po noči grozne krike, ki trgajo tišino in noć, da zadehtiš od neizmernega usmiljenja za vse trpeče. A kdo Ti pove, če ne boš sama tako upila ti. Ti, ki ga največ spoštuješ in ljubiš, da ne bo tako rjovel?! Kakšen mali tumor v glavi, kakšna žilica kje poči in gotovo je. Katoličani niso od tega izuzeti, najboljši ne in najpobožnejši ne – ker drugače ne bi bilo takih zavodov v katoliških deželah. Pridi in Ti bom odpustila. – Tudi če ne prideš Ti bom odpustila – ampak Ti bom drugače dala nauk, ki ga zaslužiš. – Nisem sposobna, da otroku svojemu danes pišem veselo voščilo! – Še me boli rama! – Vsa kri je planila iz ven in v glavo! To ni bilo Tebe vredno! Tvoj ponos ni ponos – ampak napuh! –
Faksimile tega pisma še ni na voljo.