Draga Ivanka! – Od srca Ti zahvaljujem za žrtvo, ki so mi jo doprinesla. Naj Ti ne bo žal, prosim Te. Slaba sem strašno po poti, ki me je do smrti izmučila. Vstavila sva se v Celju, da grem tako v Topolšico, pa ni prostora. Tako se je vse čudno godilo, da sem še njej odpustila. Nobenega sovražtva ni v moji duši. O Božiču bo vse dobro na ta ali drug način, sej me razumeš. – Posestrimi sem še iz Graza pisala, da ji pod takimi razmerami dajem popolno svobodo in da jo odvezujem od zakletve, ki sve si jo dali, da ostanevi do smrti skupaj - Sprejela me je smehljaje, da me ne pusti do smrti in da tudi po moji smrti, če bi se zgodilo, ne bo zapustila otroke, nego jih čuvala dokler postanejo samostojne in še potem, dokler se ne omože. To mi je velika tolažba. Poslala bi to dve knjigi moji, o kterima sve govorili, Jaz ne morem in tudi boljše je kaj ne. – Darovala si mi 14 dni svojega življenja in kaj ne, nekaj lepega je bilo le vmes tudi od moje strani! Bog Ti plačaj. Ž njim sva dobra – a kako bo financijalno, to sam Bog ve. – Ne morem več… Če moreš, piši mi, veselilo me bo. V pismih tako lepo daješ. In še to, če bi bila slutila kaj mi je, nikoli ne bi bila zlorabila tvoje usluge. Nikoli, to veruj! – Zdravniki so mi rekli, da v sputum ni bacilov – ima ih pač ali ne toliko, da bi se dali konstatovati v vsakem pljučniku. - Zbogom Ivanka! Tvoja stara ZofkaPrišel bo čas, ko Ti bom morda mogla napraviti kakšno veselje.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.