ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Moram brž popraviti, kar sem morda zagrešil. Ko sem Vam pisal, sem imel knjigo Jelovškovo ravno pred seboj in zató sem povedal par besed o nji; tega bi Vam ne bil smel storiti. Pišem Jelovšku samemu, a prej pregledam Simfonije še enkrat. Ne vem, kakšni so bili moji izrazi, a povem še enkrat, da ga cenim višje od naših kranjskih literatov. — Ker sem predvčerajšnje pismo zaključil, ne da bi ga završil, sem Vam pozabil omeniti, da vlada med ljubljanskimi in med »dunajskimi« literati zeló napeto razmerje. Nam to ni na škodo. Motite se namreč, če mislite, da smo mi prav tako filisterski in »überlegen«, kakor oni »drugi«. O tem Vam moram sploh več pisati. Tam doli ni zdaj niti enega, a niti enega samega talenta. Govekarjeva zadnja novela je bila šund, a Aškerc se je docéla pootročil. Z Zupančičem sva mu pisala nekaj grenkih in to ga je spravilo čisto iz sebe, da ne pozná več ne sebe in ne nikogar ... Ali ste že videli pesmi Kettejeve? To je nekaj čudovitega. In kakšen uvod je napisal Aškerc? To je škandal. Takó se torej piše o pesniku, ki stojí poleg Prešerna ali nad njim, — a vsekakor gotovo nad Gregorčičem, Aškercem i. t. d. O Ketteju pišem za »Narod« nekaj daljšega. — Kar se tiče dekadence, bi Vam moral razložiti svoje nazore tudi bolj obširno, da bi me ne razumeli napačno. Jaz sem jo dihal toliko časa, da sem se naposled utrudil. To je mestni prah, mestna nervoznost; vsi najmanjši, komaj čutni čuti se pretiravajo v neizmernost; pesnik nima druzega dela, kot da brska po samem sebi; on je egoist, ali egoist tiste vrste, ki je najneumevnejša in na prvi pogled čisto brezsmiselna. Kaj hoče doseči — zase namreč? Na koga in zakaj hoče vplivati z razkrívanjem in razlaganjem tistih čutov, ki jih čuti in razume komaj on sam, a ki nimajo za druge ljudí nobenega pomena? Da Vam povém na kratko: mogoča in smiselna se mi zdi samó ali tista tendencijozna umetnost Gogola, Tolstega i. t. d., ki hoče uveljaviti socijalne, politične ali filozofične ideje s silnimi sredstvi lepote, — ali pa umetnost starih Grkov, Shakespeareja, Goetheja i. t. d., ki ima samó estetčne in etične smotre ... Umetnost nekaterih dekadentov pa je mučenje samega sebe in pri nekaterih sploh nič druzega kot igranje z izrazi ... Na vsak način pa je dekadenca mnogo koristila; vsled njenega vpliva je postalo čustvovanje globokeje in fineje in izražanje nijansirano in izvirno. To zadnje je njena največja zasluga, zakaj — posebno pri Slovencih in Hrvatih, — je postal zadnje čase pesniški in pripovedni jezik grozno šablonski. — Še nekaj, — in to je glavni vzrok, da so mi izrastki takozvane dekadence postali zoperni. Pri nas tam doli je potreba reformacije in revolucije v političnem, socijalnem, v vsem javnem življenju, in tej reformaciji mora delati literatura pot. Vse je v blatu pri nas domá. Tista stranka, ki se imenuje liberalna, je korumpirana do nohtóv in nazadnjaška nič manj kot farska druhál. Klike v politiki in literaturi. Časih me to ni skrbelo, ali danes Vam povem, da mi je zeló težko pri srcu, če pomislim, kakšna prihodnost se pripravlja našemu kmečkemu narodu. Ta narod namreč gineva in izumira. Na Dolenjskem so nekatere vasi že skoro brez moškega prebivalstva; — vse gre stran ter se izgublja za zmerom. Na Gorenjskem bo ob letošnjem ljudskem štetju trikrat več Nemcev kot jih je bilo pred desetimi leti. Samo na Štajerskem in na Goriškem se ljudjé za silo držé, ali tudi tam je uboštvo veliko, narodnega ponosa pa ni čisto nič. Ako pojdejo stvari dalje kakor gredo, nas čez dvesto let sploh ne bo več. Na Hrvatskem je skoro še slabse. Tam je narod popolnoma neizobražen in demoraliziran celó bolj kot pri nas. In uboštvo! Tudi Hrvatje — posebno v Slavoniji, v Primorju in v Krajini se selijo in izumirajo. — Zdaj pa poglejte naše časopisje in našo literaturo! Tisti resnični narod je navezan sam nase, — spomnijo se ga klike šele ob volitvah. Posebno na Hrvatskem nima niti edna stranka najmanjše zveze z narodom samim. Kadar sem čital o kakem shodu, mi je bilo hudó ; ti shodi so karikature; narod ne razume niti pravaške, niti nagodbene politike, ne razume sploh ničesar. Živi in umira kakor živina; politiki in literatje se igrajo z njim, zlorabljajo njegovo ime. — Glejte, kadar se torej spomnim na razmere tam doli, se mi zdi naša naloga takó težka in velika, da nimam niti časa niti volje, ukvarjati se s — Przybiszewskim! — To je tudi vzrok, da imam tako silno jezo nad ljubljanskimi literati. Aškerc je čisto navaden tepec. On misli, da je prorok kakih novih idej — kjé so tiste ideje? V eni sami št. »Arbeiterzeitunge« jih dobim izražene vse skupaj lepše in preciznejše. Aškerc je tisti literat, ki ga čitajo zdaj (o njegovih prejsnjih krasnih baladah ne govorim) najmanj, zakaj on je vse prej kot slovenski poet. Gre iskat sujete in ljudí za svoja dela na — Rusko!! Boga mi, prijel bi ga za ušesa. Taki ljudjé nimajo dóma; pišejo samó zató, da pišejo, a to ni nič ... Človek piše, ker ima ljudém kaj povedati! To je stara fraza, pa je prokleto malo znana. — Veselím se že vnaprej svoje komedije, ki jo pišem v tem času; iz nje boste videli, kako zdaj jaz mislim o literaturi. —

— Ali ni bilo preveč? Zagrizel sem se in takó se je pismo zavleklo. — — Ej, na Vašem lepem življenju Vam čestitam. Živim kakor starec, a sam ne vem zakaj; pretrgal sem vse srčne zveze po Ljubljani in drugod, — in verjemite mi, samotarenje je pusto, posebno če ga človek ni navajen.

Sploh pa ženske! — jaz nisem poznal nobene, da bi v štirinajstih dneh ne zapazil kaj smešnega in zopernega na nji,

— kar me je v enem samem hipu ohladilo in celó razjarilo povrh. Eno samo sem imel morda resnično rad, — njen značaj in njeno ime najdete v »Rudi«; ali zaradi ene same smešne kretnje sem jo pustil in zdaj mi je jako žal; hotel sem ji pisati, a ko sem zvedel, da je jokala pri premijeri moje drame, sem to stvar opustil. — —

Zakaj pa niste Schwentnerja energično prijeli? Če stvar vzame, jo mora natisniti v šestih mesecih, — to bi bili zahtevali, da se zapiše v pogodbi. Jaz napravim vselej tako. — Na Dunaju življenje ni bogve hudó drago. Izhaja se (no sitno izhaja) z dvema kronama na dan. Stanovanje se dobí (v predmestjih seveda) za recimo 10 fl. Že gre, — pomagamo drug drugemu. Jaz, kakor sem ze rekel, se ukvarjam z žurnalistiko in to me drží nad vodó, da nimam zmirom tistih prokletih skrbi, ki so me morile tri leta ter mi vzele vsaj polovico krví in veselja. Če pridete dol, Vas vsprejmemo z zastavami. Tukaj je malo poštenih ljudí in vsak prirastek nam bo na radost. Saj Vas bo kedaj videti — samotarili vendar ne boste preveč? In tedaj boste tudi spoznali, da nazori naši in Vaši ne hodijo navskriž; navskrižja so krivi pač samó nerodni izrazi.

Z odl. spost.

Ivan Cankar

Pozdrav g. Jelovšku!! —