Preljubezniva gospica!

Odgovarjati Vam moram menda na dva lista. Ker pa sem v čudnem položaju, odgovarjam le lapidarno.
Predvsem: v prilogi Vam pošiljam drugi del svoje igrače. Vse skup ni vredno nič; nù, za zamaho bo že menda, sicer vrzite vse v koš! Feljtoni se itak pogubé. –
Na moje članke v Narodu se je odzval prvi – sicer le kratko – Aškerc, ki predlaga še žurnalistiški kongres. Jaz mislim, da s tem ne bo nič. Do 4. I. sploh ni možno, da bi se kaj aranžiralo; razen tega pa shod žurnalistov tudi zato nima smisla, ker vsi naši časnikarji – razen Podgornika! – so strankarji, organi različnih političnih društev, ki imajo svoj program. Mislim torej, da napišete Vi za »Lj. Zvon«, v obliki pisma na urednika, člančič, v katerem izrečete svoje somišljenstvo z menoj. To pa storite takoj! Aškercu pišem tudi in Stritarja izzovem osebno. –
O božiču se prav gotovo vidiva. Li doma pri Vas, li v Ljubljani, to je odvisno samó od Vas, oz. Vašega potovanja. Sporočite mi svojo željo prilično! –
NB. Prosim Vas, da napišete za »Slovenko« malo daljšo kritiko o moji povesti »Ljubezen in rodoljubje«. Ta izide – kakor mi piše prof. Levec s častno nagrado – koncem meseca v Knezovi knj. Vsebina je politična in literarna. Junak je rajni Knez Tone, moj prijatelj, sam. – Morda priredite svojo kritiko tako, da pišete: »Govékar in ženstvo«, pri čemer kritikujete sosebno moje ženske v »Lj. in rod.« Ali boste? Ah, morate!! –
Tjà proti veliki noči pa Vam dopošljem svojo zbirko novelic »O te ženske!« tudi v kritiko. –
Radi »Naroda« mi je pisal včeraj prof. Levec: »,Narodovaʻ infamija (!!) zoper,V krviʻ me je močno pogrela. Potlej sem se pa smejal. To so ljubljanski abderiti. Bog Vas živi.« – Če sodi Levec tako, potem imam dušo mirno. Na filistre le – kihnem! –
Zadnjič ste mi tožila radi komičnega Holza! Nu, ali ste videla, kako bolí človeka tak napad?! A pomislite, mene so napadali javno in na vseh straneh, pa lagali! Moral sem postati malo nervozen. In Vi ste se čudila! Svojega dekleta pa nisem hotel žaliti in vzburjati s takimi podlostmi. Preveč bi bila jezna in žalostna; tega pa nočem, ker ... nò, ker jo imam preveč rad. (Ali se mi smejete? – Nù, i »naturalist« je idealist!)
Holza pa le samó osmešite, če pride k Vam. Njemu se itak vse smeje! Povejte mu tudi o meni, da se čudim njegovi – nervoznosti i radi »karikatur«. Prav on mi je delal največ hrupa, mesto da bi bil vsaj molčal.
Če Vas pa kdo res zgrabi, primem ga jaz že tako za vrat, da bo imel dovelj! Kretenčka se pa še ne bojimo! –

Zdravi!
Ves Vaš
Fran Govekar

NB. Majaronov spis izročite »Edinosti«, prosim, pa recite Cotiču, da spis ni za »Sl.« radi I. scene!!