Draga Zofka!Mea maxima culpa — in nič izgovorov!To veš, da sem bil v Ljubljani in da sem pobegnil spet na Dunaj. Kaj je doživelo tam doli moje patriotično srce, si lahko misliš! Edino tolažbo sem našel v dobrem dolenjskem cvičku in tako nisem počel tam vse tri dolge mesece nič drugega, nego da sem se neprestano tolažil. Vrnil sem se na Dunaj, ker bi mi bilo žal mojega patriotizma. Edini dobiček, ki sem ga prinesel seboj, je ideja za lep roman.O Tvojem listu so mi že pravili, predno si mi pisala.Stvar se mi zdi nekako čudna; pošlji mi, prosim, prvo številko. Tudi jaz Ti napišem nekaj že té dni, danes že morda; toda z mano ne boš zadovoljna. Saj veš, da ne znam pisati popularno. Tebi na ljubo bi zajahal tudi pégaza, čeprav se mi smili betežna žival. Pošiljam Ti hkrati tudi svojo novo knjigo; preberi jo in bodi obzirna.Drugače pa je to življenje žalostno, verjemi, Zofka! Resnično, godí se mi slabo kakor malokdaj. Morda je to tudi vzrok, da ne pišem nikomur. Tožiti je človeka sram in poslušalec se dolgočasi. Prazne besede delati pa ni lepo in ne pošteno; a premalo sem duhovit, da bi lagal. Življenje tam doli me je bolj potrlo, nego bi si kdo mislil; in še drugih bremen je na meni toliko, da sem že ves truden. Zmirom bolj me muči misel, da je vse delo zastonj in da se ho to moje čisto donkišotsko življenje tako smešno končalo kakor je teklo.Poročati bi Ti imel mnogo posameznosti, ali za danes mi oprosti. Obenem s pošiljatvijo za list Ti napišem še kaj — zanimivega pač ne veliko.Vesele praznike Tebi in Tvoji družini. Z lepim pozdravom Dunaj29. III. 904. Ivan Cankar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.