Draga Zofka! [Okoli 15. aprila 1904] Saj sem Ti mislil precej poslati in namenil sem se bil, da Ti napisem še tisti dan. Pa saj veš, kakšen sem! — List mi ni pogodi, namreč kot reklamno podjetje. Da bi se tudi v tem sumnjivem okviru dalo kaj napraviti, je pa gotovo. In boljše je vsekakor, da imaš stvar Ti v roki, nego da bi jo imel kdo drugi.Jako dobra je črtica Lahova. Kdo je ta človek? Meškova pesem je strahovita! — In Ti, Zofka — kaj pa Ti misliš s slovensko slovničo?! Mene čisto osebno razjezi, kadar napraviš Ti kako neumnost, ki Ti jo potem lahko in celo z nekako opravičenostjo ocita vsak literarni smrkavec. List se izdaje in ne izdava. Kje si pa spet dobila tisti »—avati«? To ni ne slovensko, ne krsčansko in sploh nič ne! — Nikar mi tega ne zameri, saj veš, kako v časti imam jezik, to naše lepo orodje. Ves slog pokvariš časih s slovnico! —Pošiljam Ti svojo črtico o poetu; za list najbrž ni, ali ker sama ob sebi ni čisto slaba, mislim, da jo sprejmeš. Obenem pa Ti pošiljam troje pesmi gospé Vide Jerajeve, ki živi tukaj in ki dela izmed naših žensk najboljše verze. Ni torej nič posebnega — ali verzi so vsaj gladki in nekaj poezije je v njih. Vzel sem te pesmi iz zbirke, ki jo morda v kratkem izda. Naslov gospé je — Vida Jeraj, Dunaj, XVI. Brunnengasse, 78. Mislim, da sem Ti o njej že pravil.Meni se godí po starem, to se pravi, kolikor mogoče slabo. Zdaj sem pustil vse drugo in hitim z daljšo novelo za »Matico«. Kadar se malo oddahnem od teh udarcev, ki padajo po meni neprestano, Ti napišem daljše pismo. Postal sem siten in sem sam sebi na poti. —Ako ima list kaj denarja, naj mi pošlje petak v navadnem, nepriporočenem pismu. Mislim, da nisem taksiral previsoko.Lepo te pozdravlja Ivan C.PS. Ali bi ne bilo nemogoče, da bi mi poslala svoj prevod »Na klancu«? —
Faksimile tega pisma še ni na voljo.