Draga Zofka!Nisem Ti mogel pisati prej, ne zameri!Veselilo me bo, da Te spet enkrat vidim. Morda dobim jutri dopisnico od Tebe, ob kateri uri da prideš. Toda Zofka, ne bodi huda, v družbo Te ne morem povesti, ne zahajam sam v nobeno in tudi ne vem, kje bi jo dobil. Z Vesnani že od decembra nisem občeval; sam ne vem zakaj; morda so mi predaleč.Tudi k Macharju težko da bi me spravila. Kaj pa bi tam? Saj veš, da nisem rad med ljudmi, tudi med najboljšimi ne.Ali sem Ti bil povedal, da mi je pisal Kvapil — že zdavnaj — dolgo pismo v Tvoji in moji stvari? Nisem muše odgovoril, nemarnež! —Telegrafirati mi ni treba jutri o uspehu moje komedije, saj bo v sredo dopoldne še čas. Moj naslov poznaš (a poglej ga dobro, ker po navadi se zmotiš v stevilkah). Rad bi bral poročila v praških listih, ko bi vedel, kje bi jih dobil.A glavno: honorarja, če je se tako majhen, naj ne pozabi jo poslati! Prosim, povej to! —Moje življenje, Zofka, je jako klaverno; zató sem jako klavern tudi sam. Z velikim pridom študiram na sebi, kako milieu gnete in pretvarja človeka. Zeló interesantno!Kaj bi Ti še o drugem pisal — saj bova itak govorila. Zató lep pozdrav in na svidenjeDunaj Ivan Cankar2. febr. 905. Dunaj XVI. Lindauergasse, 26. II. 19.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.