Draga Zofka!Malo kratko je, kar Ti pošiljam, ampak v naglici nisem imel drugega. Kaj počnes? In kaj Ti je prišlo na misel zbabičevanjem? Koliko je resnice na Tvoji potrtosti in koliko le hipnega razpoloženja? — Z Vido sva občudovala Tvoje pripovedovanje o Vladoši in sva bila obadva teh misli, da so to Tvoje najboljše stvari in da bi bilo dobro, če bi jih izdala v posebni knjigi. »Ein Kinderbuch fiir Erwachsene!« —Jaz — nobene besede o sebi! —Desetak mi le pošlji in sicer kolikor mogoče hitro. V pismu! Pride hitreje in zraven bo tudi par Tvojih besed. Črtica je za desetak sicer prekratka, ampak pošljem Ti že še kaj in dolzna si mi tudi še tri ali štiri krone!!Tebi žalibog ne morem dati tiste tolažbe, ki meni krajša cas in ubija žalost. Pijem šnops! Če še to ne ho pomagalo, potem sploh ni pomoči. Amen!Tvoj29. sept. 905. Ivan CankarDunaj XVI. Lindauerg. 26. II. 19.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.