V Mariboru, 10. 3. 37. (Dan 40 muč.) Vrazova 11.Moja Ljuba Marica! Tako! Le pripravi se, kajti nalila sem si nalivno pero in vzela črtalnik št. 2. To pa že nekaj obeta, mhm … Da, čitala sem v Slovencu, da si srečno prinesla svoj križ na Kalvarijo življenja, pravše 7 križev, mahnila sem z roko, češ, mi smo pa še vseeno mladi in pogumni in se ne plašimo tudi 8. in še naslednjih. Saj vse to se ne tiče našega duha, ki stoji nekko stranpota, malomarno zroč na prizadevanja tistih, ki nas hočejo imeti stare in oslabele. Mi pa le naprej, le naprej in vedno višje, kaj ne da? Jaz za svoj del sem za vse take in enake formalnosti nedovzetna, kakor gotovo tudi ti. Bolj ko me pusti svet v miru, bolj sem srečna. Pisala ti pa nisem, ker sem menila, da vse skupaj opravim za Vel. noč. Hvala ti pa iskrena, da si mi pisala, saj si mi Ti in Tvoja pisma ljub pozdrav moje telesne mladosti, kajti moj duh ni podvržen staranju, kakor sploh drugi nobeden.Nepopisno se radujem Tvojemu prihodu v Maribor koncem aprila. Boga da ga prinese in Tebe z njim. Lokalov za najine sestanke ne bova iskali, kajti lahko prideš k meni, kedaj hočeš, samo ne zadnji dan, ko že z eno nogo stojiš na ljubljanskem vlaku. Pisati mi moraš, prosim, zaradi tega, da te tiste dni počakam doma, drugače se izgubim z doma na potep, pa ne k ljudem, ampak v naravo, kjer se sprostim kakor vetrček, a potem ga išči v polju …Srečna si s svojo družino, jaz pa sem ostala praznih rok. Naj ti sreča rase, draga Marica, želim Ti jo prav iskreno sedaj in na večne čas. Torej Ti mi na vsak način napišeš, kedaj Te naj pričakujem, da se mi moje veselje ne izjalovi.Ali čutiš tudi Ti, da smo Slovenci čisto ,,Zaligani?\\\'\\\' Koliko slovanskih plemen, toliko lig. In kako navdušeno se učimo jezike naših bratov! A ko pridejo ti le k nam na obisk, nas nagovarjajo po nemški. Žalostna nam majka in vsa žlahta! V nedeljo zvečer 7.3. sem slučajno večerjala v javnem lokalu, ko se je vsula vanj bolgarska ,,Rodna pesem\\\'\\\'. Primanjkovalo je stolov in neki bolgarski brat in večni prijatelj pristopi k naši mizi, kjer so bili odvečni stoli z ,,Gestatten\\\'\\\', a jaz njemu kako bombomet: ,,Nič ,,gestatten\\\'\\\', mi smo Slovenci\\\'\\\'. Nato on: ,,Ich bin Ingenieur, habe in Wien die Tehnik studiert und bin mehr deutsch orientiert.\\\'\\\' Tudi dirigent Maksimov je le nemški odgovarjal na našo slovensko besedo.Ali pa: v Mariboru je bil ruski večer. Pevec [nečitljivo], Rus, član zagrebške opere je žel burne aplavze, a nakonec je izven programa dodal… nemško pesem. Sreča, da ni bilo študentarije in sreča, da jaz nisem bila prisotna, kajti jaz bi bila izzvala buren protest. Marica, morala sem dati duška svojemu razočaranju, a pisati javno nečem, da ne zastrupim še drugim tisto mikroskopično drobtinico idealizma in vere v slovanstvo, ki še kje na tihem životari v srcu kakšnega naivnega rodoljuba z dežele. [nečitljivo]! Mali smo, mali! Kdo se bo učil našega jezika! Rajši se orientirajo bolj praktično, kajti znaj nemški in o Tvojih rokah je ključ, ki Ti odpre vhode v vse slovanske dežele. Tako! Sedaj sem prišla tako daleč, da zmerjam sama sebe za svojo glupo sentimentalnost. Pa res moramo biti bolj velikopotezni! Smešno, kaj ne?Znaj, da se lani nisem kujala jaz, ki nisem mogla priti v Ljubljano, ampak moje finanse so odpovedale. Ne bom ti pismeno razlagala svojih tegob, a olajšam si srce ko prideš v Maribor.Moja družica ga prof. Ervina Ropas Te prav lepo pozdravlja. Ko je čitala, da se nameravaš z menoj sestati ,,v kakem lokalu\\\'\\\' po zborovanju, je pripomnila, da nama ni treba hoditi po lokalih, ampak ti prideš na sestanek k meni. A če nameravaš ostati dlje časa pri svojem sinu, tedaj se lahko vidiva vsak dan.Bodi zdrava in krepka, Marica moja, božaj svoje živce, ohrani vedrost in dobro voljo, kajti to je pol zdravja.Morala bi že nakoncu narediti piko, pa se tako težko ločim od Tebe!Torej – čeprav iz daljave, toda moraš občutiti moje poljube in pozdrave!Na svidenje!Tvoja Marica.
Faksimile tega pisma še ni na voljo.