Dunaj, 8./3. 98.

Dragi Murn!

Oprosti! Ne veš, kako malo imam časa. Sedaj to ni prazen
izgovor, čeprav je tako navaden.
Hvala Ti za poslane pesmi. »Nokturni« mi poprečno ugajajo, dasi niso prosti — ne zameri — bizarnosti — toda samo tu pa tam. Kje, to čutiš najbrž sam najbolj. Ali pa veš, katera izmed poslanih pesmi mi ugaja brez ugovora, popolnoma? »Plapolaj, plapolaj, večna luč pred Marijo...« Ta pesem je krasna; samo vzdih, nič drugega, in vendar iz dna srca. Prečitaj jo še enkrat in uveriš se sam. Kolikorkrat jo čitam, ne naveličam se je, vedno je krasna, vedno nova.
Pri »Hafisu in Zulejki« sta zadnji dve kitici mnogo lepši kot prve tri.
O pesmih »Zakasnela ptička«, »Brez svetlobe, ah, sonce gori« in »Zapela sinica je« (ta spominja na Koljcova) mislim, da ne misliš sam previsoko.
Med »Nokturni« mi ugaja najbolj »Ah, še en glas...« (3.)
»Plapolaj, plapolaj« pa pošlji v »Mladost«!
Hvala Bogu, da imamo list, kjer smo prosti, popolnoma prosti. »Velikonočnih sonetov« se »Zvon« najbrž ne bi upal priobčiti. Veseli me, ako spominjajo na Baudelaira, kajti od njega nisem čital še niti vrstice. Od Verlaina pa samo ono pesem, ki mi jo je napisal Cankar, »La mélancolie des soleils couchants«, pa še to nepopolno. Prosim Te, pošlji mi Baudelaira takoj in pa, ako imaš, kak francoski besednjak [prečrtano, nad prečrtanim: ni treba], ako ne, pa le Baudelaira samega. Pošlji mi tudi naslov pesmi Verlainovih, ako Ti je znan.
Kje pa so me pobijali katoliški kritiki? Jaz ne vem še ničesar. Ko sem dobil Tvoje pismo, tekel sem v »Slovenijo«, pregledal »Slovence« zadnjih dni — nič. Najbrž v »Kat. obzorniku«, Ako Ti je mogoče, pošlji mi tisti zvezek (Kreuzband – kr. znamke), stroške Ti o priliki povrnem.
Julija meseca se tako najbrž vidimo. Tu ne ostanem, ako ne dobim štipendije. Malo nade. Letošnje leto mi je izgubljeno; pa kaj čas, a potrlo me bode grozno.
Značilno za naše »mladinoljube« je, da ne spravijo Cankarja na Dunaj. Klečeplazci brez talenta — kaj izvrstna spričevala! — dobivajo podpore, drug pa se ubijaj, kakor se veš in moreš, pretikaj se, kakor ti bolj kaže...
Kako mi je izpodletelo z Lampetom, Ti je najbrž povedal Verčon. Mož ima pravzaprav prav. Jaz se samemu sebi čudim, kako sem mogel upati, da se pogodiva, ko sem mu razkril vse svoje mišljenje, vse svoje nazore o umetnosti in poeziji, A ne kesam se niti trohice, da sem to storil; mi vsaj ne more očitati hinavstva. Da sem se pritajil lansko leto, bil bi za ves čas svojih študij imenitno preskrbljen, toda rajši stradati, kot živeti v duševnem robstvu!
»Weib und Welt« pa nimam jaz, ampak Kraigher. Jaz sem kupil Dehmla zanj, Verčon se moti. »Lebensblätter« imam, toda tudi ta knjiga je v Mariboru. Dr. Vidic jo je vzel s sabo in mi je še ni vrnil —,Kraigherju »Weib u. W.« bolj ugaja, meni pa »Lebensblätter«. V »Weib u. W.«, se mi zdi, prevladuje že bolj razum (čeprav često skrit pod simboli), medtem ko kipi v »Lebensblätter« fantazija in nebrzdano čustvo.
Priložene pesmi sem zložil decembra lani in januarja letos. Ko pojdem prvič v uredništvo »Mladosti« (jaz sem sedaj korektor za slovenske spise, prej Vidic), oddam jih
Plavšiću. Kako se zde Tebi? Zložene so vsaka neodvisno od druge, a ko sem jih imel vse pred sabo, videl sem, daje v njih mnogo sorodnega, skupnega, menda baš zato, ker so nastale vse v kratkem času; zato sem jih združil v skupino. Evo jih.

ZIMSKI ŽARKI

1.

Nad mestom belim dremlje težek
oblačen dan.
Po ulicah se opotekam jaz
obupa pijan.

...Ti bela lilija
v ograjku varnem na zelenem holmci!
V srebrno čašico svetlobo zlato
si stregla ob žarečem sonci,

ti verovala si
v nebeški raj
in v njega blaženost,
v njega sijaj
nekdaj, nekdaj...

A zdaj, a zdaj...

Nad mestom belim dremlje težek
oblačen dan,
po ulicah se opotekam jaz
obupa pijan.
___
2.

In nikjer, nikjer tolažbe
duši ni potrti.
Stud v življenju, gnus v nasladah...
A po smrti?

Bo li duh v višine vzplaval,
v blaženi, razkošni Eden?
Bo li po teminah taval
luči željen, a nevreden?
Bo li pod gomilo spaval
sen nevzdramen, pokoj veden?

Ah, ne dajte mi pištole —
jaz sem preveč radoveden!




___
3.

Divje polje duša moja,
sili k tebi — daleč, daleč,
Albertina!

In oblaki hudourni
in viharji šumni, burni
dušo mojo spremljajo
k tebi, Albertina!

Okna so zažvenketala,
vzgánile so se gardine,
luč na mizi je vgasnila —
duša moja plánila je
k tebi, Albertina!

Ti si moja! Ti si moja!
Kaj trepečeš? Ti si moja!
Daj, napolni vnovič čašo,
da se peni, da iskri se,
vriskajoča duša moja
pije jo na dušek ves.

In pijana spet se vrne
ven, v viharja črno grozo
in pijana blodi z vetrom
nad šumečimi lesovi,
nad bučečimi valovi
prosta, prosta!
___
4.

Vrt mojih sanj je ležal pred menoj,
želja cvetečih in kipečih nad.
Nad njim so letali mrakovi črni.
A jaz sem plakal in iztezal roke,
bil se na prsi, padal v rosno travo.
Zaman -— izgnan!
Iz teme bliska se kerubov meč!

Jaz hočem, hočem!

V visokem loku je zakrvavèl
polnočni vzduh... Mrakovi so zbežali
s perotmi plašno frfotaje.
(med rimama presledek-moja opomba)

Vrt mojih sanj je ležal pred menoj:
Plameni so podili se po njem.
Aj, to je bila divja orgija!
To bil je bakhanal nebrzdanih strasti!
Deviške brezice — kako žaré!
Parfumovane tamariske in
aristokratsko samujoče teje
udale so se vročemu objemu.
In v nunskih srcih spokornic cipres
zavrelo je pregrešno poželenje:
Proč samostanska halja! Pajčolan!
--------------------------------------------

Minilo je... Pepela vročega
si trosim na razmršene lasé...

Ah, kerub, spravi svoj ognjeni meč,
čemu nazaj na pusto pogorišče?
___
5.

Absintsko-meglen večer na Ringu.

Kot bi viseli jasni sadovi,
zlati sadovi z golih vej,
kot bi vabili in se ponujali:
Trgaj in jej!

Trgal bom, trgal z rokami željnimi
jasni, zlati sad
in utešil bom svojega srca
koprneči glad.

Luči! Luči! Bisernih žarkov!
Več! Še več... Do vrha!
Dajte mi čašo, polno svetlobe:
Ex! To se pravi: do dnà!...

Srce, ti mlado srce,
ne obupuj!
Dokler si lačno, dokler si žejno,
vase veruj!

Konec.

Sedaj se mi ne ljubi več pisati. O priliki Ti pošljem še »Diurnista«!
Zadnje čase delam za Kržiča. Ta mesec ga moram izplačati, Ali si čital v zadnjem »Vrtcu« »Ne norčuj se iz svetih rečil«? Lahko si misliš, kako sem se zakrohotal temu
naslovu! Ker ni mogel iz pesmi nikake morale izluščiti, postavil jo je v naslov!
Ali kaj veš, kdaj izidejo Cankarjeve pesmi?
Ali kaj vidiš Berto? Morebiti si celo znan ž njo? Kaka je? Piši mi tudi o nji kaj. Tudi tukaj imam neko znanje, toda to je enotedenska ljubezen, če se sme to pustolovstvo sploh ime novati ljubezen. Samo da človeku mine čas.
Kaj počneš? Kaj počne Verčon? Ali je potrjen? Pozdravi ga in vse ljubljanske znance in prijatelje.

Tvoj
Oton.

P.S. Kadar pošlješ kako prav debelo pismo, prilepi znamko za 10 kr. Predzadnjič sem moral plačati 10 kr. globe!
P.S. 2. Vedno in vedno se pripravljam, da bi pisal Ketteju, u doslej še nisem tega storil, upam pa, da v kratkem. Od njega ni tudi nič glasu. Če ga vidiš, pozdravi ga!
P.S. 3. Pošlji Baudelaira takoj.
Do danes sem vsako jutro pozabljal vzeti pismo s seboj, da ga oddam.