ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

8. VI. 1924

Draga Zofka!

Tvoje pismo me je zelo presenetilo. Ves čas sem Te domnevala srečno nekje doli na morju, Ti pa se nisi ganila iz Zagreba in si menda celo bolna! Veruj mi, da me je poslednje v srcu zabolelo. Zadnji si bila videti sveža in krepka, zato mi je prišla vest, da si na srcu bolna, nepričakovano. Mislim še vedno, da si bolj duševno potrta nego fizična bolna. Poznam to betežno onemoglost pod vplivom duševne potrtosti. Ko bi le vedela, kaj ljubega in lepega naj Ti povem, da Te vsaj malo razveselim!

Na vsak način si, ljuba duša, moje zadnje pismo krivo razumela. Da bi bila iz napuha odbila tvoj nasvet! Kako moreš kaj takega misliti? Veš, da imam pred Teboj velik respekt in v kakršnikoli drugi stvari bi Tvoj nasvet gotovo hvaležno upoštevala. V tem slučaju pa gre za sile, ki ne poznajo ukazovalca in še manj svetovalca, ki jim je prostovoljni odhod iz življenja sprejemljiv, ne pa odpoved. Ti pa si mi prišla ravno z odpovedjo – ravno Ti, od katere bi bila pričakovala največ umevanja. Lahko si torej misliš, kako je Tvoj - gotovo dobrohotni, upravičeni in modri nasvet deloval name v kritičnem trenutku, ko sem se sicer z odpovedjo navidezno sprijaznila, a mi je v podzavesti uporno živela nada, da bo ipak drugače. Iz Tvojega pisma razvidim, kako hudo Te je zadel moj odgovor. Odpusti mi, draga, in veruj mojemu ponovnemu zatrdilu, da ostrost ni bila izraz zle volje proti Tebi, ampak proti usodi, ki mi je vskratila izpolnitev nasilnejših želja.

Ti, draga moja Zofka, preživljaš v zadnjih dobah težko duševno krizo. Rane, na katerih boluješ, si mi nekako odkrila, a zdi se mi, da nikakor ne popolnoma. Pa naj bo karkoli: tako hudo gotovo ni, kakor Ti to sedaj občutiš, a kar je glavno: življenje, ki tako neusmiljeno seka rame in ne gleda, kam udari ne kako globoko pojde njegov meč, je obenem tudi čudotvorni zdravnik, ki zaceli in najhujše in najgloblje rane, ki se zde na prvi pogled brezupne in neozdravljive. Vse le zato, da človek prebije neki čas, ne da bi obupal. Vse drugo pride ob sebi. Ti si v svojem življenju že veliko veliko trpela in mnogo po krivici. Bila si pač čisto drugačna nego do povprečni ljudje, zato si se na vsakem svojem koraku zadevala obnje. Glavni vir vseh kasnejših britkosti pa je bil po mojem razumevanju – vsaj zase vem, da je tako – v nesrečnih družinskih razmerah. A teh nisi bila sama kriva in tudi Tvoji starši ne. Vsekakor si stremela vedno kvišku, vedno navzgor, pogumno si hodila svojo pot, se junaško borila za svoje prepričanje in s polnimi rokami delila iz zakladov svojega srca in svojega uma. Bila si junaška moderna žena, ki se ji mora klanjati tudi nasprotnik. Ako je bilo kaj zmot v Tvojem življenju, so nastale v iskrenem, neustrašnem stremljenju in iskanju resnice in lepote, brez ozira na izhojena pota drugih. \'\'Ed irrt der Mensch, solang\' er strebt\'\'. A kdor stremi, tudi tvega in v tem samem je že tudi zadostilo za njegove morebitne zmote. Boren bi bil svet brez bojevitih, junaških narav, ki utirajo pota novim spoznanjem, a to na svoj lastni račun in riziko. Njim se ima človeštvo zahvaliti za svoje pridobitve in modrost. Sem spada tudi, kar si povedala tako lepo o opustelosti src katoliških duhovnikov. To je resnica, ki sem jo z nekoliko drugačnimi besedami naglasila v nekem pismu pred polpreteklim časom tudi jaz. Srca brez ognja so mrka srca. Vidiš, da se ipak strinjava!

Iz srca želim, da bi se Ti sedanje težave kmalu oblažile in končno popolnoma izginile. Potem postaneš zopet veselejša, vrne se Ti pogum in borbenost in spoznala boš, da je tudi življenjska modrost, o kateri govoriš sedaj s tako globokim prepričanjem, samo relativne vrednosti, kakor vse drugo na svetu. ,,Nečimrnost in vse je nečimrnost\'\' – ne izvzemši modrosti. Glavno je, da smo vedno iskreni, vedno pristni, vendar pripravljeni iti za glasom Resnice in Lepote. In srčne dobrote. Potem nas Bog ne more zavreči. In za to končno gre.

Zakaj Maše nisi odvedla na Korčulo? Ali ima v Tvoji odsotnosti zanesljivo varstvo in oporo? Kako je sedaj z njo? Škoda, da nimaš kje kake zanesljive, blage družine – kakor so npr. v protestantskih deželah pastorske družine – kateri bi jo izročila da bi se otroku izlečile rane in bi se obenem izobraževala o vsem potrebnem. Sicer pa tudi samostan lahko nudi veliko tega. –Mirico izštudiraj za učiteljico. Obe pa poroči s poštenimi možmi. To je za žensko edino pravo, dasi je tudi v zakonu razočaranje neizbežno. – Da puščaš taščo v miru, je edino pametno. Čim dlje molčiš, tem bolje. Tolaži se s tem, da 99% takih tašč kakor je Tvoja; mladi in stari naj bi nikdar ne prebivali skupaj, ako hočejo živeti srečno in dolgo – vsekakor naj vsaj ne občujejo med seboj.

Tvoje zatrjevanje, da te tako malo veže na Ljubljano in da ne maraš več priti, me boli; upam, da to ni Tvoja zadnja beseda. Iskreno želeč, da najdeš v Radencih – ki jih dobro poznam – najdeš vsega, česar želiš in potrebuješ, ostanem

Lj: 8. VI. 1924 Tvoja udana Ivanka