ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Draga Zofka!

Oprosti, da ti pišem s svinčnikom: večerja je in ne bo hodila rada iz svoje sobe iskat črnila. Kakor bi želela, da Te vidim in se vedno priporočam. Kako je s Tvojim zdravjem, se zopet ne snideva. Dopust mi je pri kraju, v ponedeljek odpotujem. A glavno je, da nikakor nisem v razpoloženju, v katerem bi Ti mogla biti v razvedrilo, s puščobo Te pa pač ne maram moriti. Razbijam si glavo, kaj sem svoj čas v nekem dnevnem listu čitala o »angini pectoris«, pa se ne morem prav nič spomniti. Kolikor upam, da ni nič brezpogojno nevarnega in da si v Novem lepo okrevala in se okrepila. Saj se Te ne morem predstavljati bolne – Tebe, ki si svojim značajem in svojim velikim talentom kljubovala vsem nasprotnikom in jih pohodila. V naši književni zgodovini si si priborila tako čvrsto mesto, kakor ga pred Teboj ni zavzemala še nobena Slovenka; nešteto iskrenih spoštovateljev imaš, ki pričakujejo od Tebe še novih del, družino imaš, vse pogoje imaš, da združuješ širok krog ljudi – živi sedaj in bodi zdrava še dolgo dolgo! Ko bi Ti le mogla odstopiti svojo telesno odporno silo, ki je zame tako brez smisla in koristi. Pa kakor rečeno, trdno upam, da si se v Novem itak zopet okrepila in Ti bo življenje nudilo še mnogo lepega. To ti iz celega srca želim!

Ali si se smela kopati in plavati? Jaz se nenormalno dobro počutim. Plavam, veslam in hodim mnogo tudi peš, to kljub temu, da limfomatoze še vedno nisem docela pregnala. Črna sem kakor ciganka. Pa mi je tako neizrečno malo na življenju! Danes imamo že ves dan silen ,,jugo\\\'\\\', morje se zdi razrvano do dna. Zvečer sem si poiskala samotno mesto na obali in se zazrla v divjo kavalkado. S čudno silo me je vleklo in vabilo valovanje; reči sem si morala, da bi bilo edino pametno, da končam življenje, ki je zame in za druge popolnoma brez koristi – toda poguma mi nedostaje. Poslej bom imela pred samomorilci še večji respekt, nego sem ga imela doslej: (Iz tega lahko spoznaš, da duševno nisem nemoralna.) Zadnjič me je v Ljubljani obiskala urednica ,,Ženskega Sveta\'\' – Pavla Hočevarjeva. Povedala mi je, da si je vzela pravico do materinstva in da ima svoje dete, ne da bi bila poročena. To mi imponira, dasi seveda ne vem, ako ni s tem prikrajšana otrokova pravica do očeta. Vsekakor pa je še vedno boljše biti brez očeta nego imeti slabega očeta. Tu je bila 14 dni neka Zagrebčanka, ki se mi je opetovano skušala približati, katero sem pa v svojem strahu pred ljudmi izbegavala. (Od občevanja z ljudmi nimam nikoli drugega nego razočaranje, pekoče rane ali vsaj zbodljaje.) Končno pa me je frapiral njen organ, poln in globok – kakor Tvoj. In zares – kaj v novem pogovoru me je vprašala, če poznam Tebe. Govorila je o Tebi z velikim priznanjem in spoštovanjem. Bila je to žena zrelejših let, izobražena in pametna, po poklicu knjigovodkinja pri neki veliki zagrebški tvrdki, izvrstno plačana. Pametne žene Te pač vse čislajo.

Ti je Rab znan? Meni tu mnogo bolj ugaja nego v Kraljevici. Bolj široko – ne glede na naravne krasote in zgodovinske zanimivosti. Sem me bo pa poslej še vleklo – ako me bo sploh kam vleklo. Ljubljane me je vnaprej strah … dasi mi je neizrečeno ljuba – kot moje rojstno mesto in kulturno središče Slovenije. Oporo najdem le v misli, da izbire sploh nimam, da ga meni pač storiti, kar moram, a Usoda naj potem stori, kar hoče. A ti, draga Zofka, bodi zdrava, bodi srečna, da bodo potem tudi drugi srečni! Kadar nimaš boljšega posla, piši tvoji stari Ivanki

Rab, 24. IX. 1924