ELEKTRONSKA ZBIRKA PISMA

Draga Zofka!

Lepo te prosim, ne sodi me po zamudi tega pisma. Spodobilo bi se bilo in želela sem Ti na tvoje zadnje pismo, v katerem se kaže Tvoje dobro srce in obenem velik smisel za takojšno pomoč, takoj odgovoriti: Toda opravki in druge okoliščine mi niso dali priti do tega. Zato sem pa tem več in tem iskrenejše mislila na Te in obžalovala, da se nisva videli. Kdo ve, kdaj bo sedaj zopet kaka prilika? Nerodna in nesrečna ženska sem, ki si v najenostavnejših slučajih ne vem pomagati.

Kakor razvidim iz Tvojega pisma, si resnično bolna; doslej sem mislila, da le nekoliko bolehaš. In tako bolna bivaš sama! Ne mislim, da bi Ti pretila nevarnost, toda če Ti je slabo, bi vendar morala imeti koga blizu sebe, da Ti postreže. Toda po drugi strani poznam naravnost razkošno počutje, ako je človek čisto sam v hiši, posebno ponoči. Tudi jaz sem v svoji težki bolezni pred sedmimi leti bivala čisto sama v hiši in sem odločno odklonila, da bi kdo ponoči spal v njej. Seveda je tu mesto, a Tvoja vila stoji menda na samem. Na vsak način razumem Tvojo težnjo po samoti. Enega pa na noben način ne razumem: da se tako malo hraniš. Draga moja, ako tako malo ješ, potem si lahko slaba in ob tej hrani si nikoli ne opomoreš. Nič ne razumem o zdravniški vedi, toda izkušnja me je poučila, da živi telo v prvi vrsti vendarle od hrane. Ne morem verjeti, da bi Ti bil zdravnik predpisal kako dijeto. Svetujem ti, da se vrneš h krščanskemu kosilu: dobri juhi, zeleni prikuhi, solati, kuretini (piščancem), kuhanemu sadju, večer kaj mlečnega. Kaj praviš? Na vsak način bi Ti morala kuhati dobra kranjska kuharica, ne pa kaka Dalmatinka ali kak kuhar. Praviš, da se Ti zdita in svet in življenje lepo in da imaš še razne lepe želje. Pravi imaš! Ampak potem se tudi prilagodi naravnim zakonom in hoti živeti kakor bi bila ptič ali zgolj duh. Pomisli, kako lepe reči so to: kasete, venecijanski robci in lastna hišica! Da, a najprej treba jesti! To si zapomni. Ganilo me je, da mi dovoljuješ, da si nekako posvojim Tvojo hčerko Miro. Bojim se samo, da Ti ona za to ne bo hvaležna. Z mladimi ljudmi se sicer na splošno izredno razumem, a samo pod pogojem, da se na prvi mah porodi obojestranska simpatija, kakor hitro opazim, da odbijam, mi upade pogum in nisem sposobna za nobeno prizadevanje, da se ipak prikupim. Potem z mano ni nič. (To velja tudi za občevanje z odraslimi.) Vidiš in Tvoja hčerka je vajena sijajne družbe, a jaz sem tako simpel! Vendar bom o priliki le tvegala poizkus, morda se bova pa le razumeli. Potem Ti bom poročala, kako je bilo. Naj ti povem, da se tudi meni zdi življenje zopet lepo, da neprestano hvalim Boga, ker sem zopet našla, kar sem mislila za večno izgubljeno. Dobra hočem biti, skromna in ponižna v vsem in nasproti vsem, samo to eno naj mi ostane! Sram me je, da sem tako slaba kristjanka: k Bogu prihajam z dobrim srcem samo takrat, kadar mi je lepo; če me tare bol in obup, se mi duša zakrkne, klanjam se še Bogu, a tuj in dalen se mi zdi. Naj mi odpusti! Zaradi Begunj še nisem poizvedovala, a bom Te dni, potem Ti sporočim. Iskreno Ti želi zdravja in vsega dobrega Lj: 5. X. 1924 Tvoja Ivanka

Tolikokrat sem Te že mislila vprašati, ako si dopisuješ z Etbinom Kristanom. Jaz mnogokrat mislim nanj in ga hvalim nasproti vsakomur, če nanese pogovor nanj. Bil je vendarle blaga, mehka duša. Te dni sem doživela presenečenje: Neki bivši ljubljanski obrtnik, ki me je poznal kot dekleta, se je oglasil na mojem stanovanju in pustil – ker me ni bilo doma, Kristanovo vizitko, na katero je zadaj napisal svoje ime. Sporočil ni ničesar. Sedaj ne vem, pri čem sem. Veselilo bo me, če bi se Kristan spomnil name, a ne verjamem.