Draga Zofka! Mnogo sem bila razmišljala, s čim bi Te bila v svojem zadnjem pismu razžalila, da mi nanj nisi odgovorila. V resnici bi mi bilo zelo žal, ako bi izgubila vsak stik s Teboj, ker me vežejo na Te najznatnejši spomini mojega življenja. Sploh – no pa kaj naj Ti delam nepotrebne besede: dejstvo je enostavno to, da sem se Tvoje karte razveselila. Samo žal, da mi tudi zopet o svojem zdravju ne poročaš kaj. Kar ne morem verjeti, da si bolna, ker sem Te pač vedno imela pred očmi kot ženo polno moči in življenja. Samo da Te ne izda volja do zdravja in življenja. Od tega je mnogo odvisno. Človek more, kar resnično hoče – v to verujem. In kako Ti ne bi hotela hoteti živeti! Ko imaš življenju ali če hočeš narodu, bližnjemu, svoji družini še toliko dati in obratno. Ne morem in nočem misliti drugega, nego da se Ti stanje kako izboljša, da se boš čutila kakor preje. Ali sta Ti hčerki došli za praznike domov? Jaz nisem bila nič v Škofji Loki; sedaj me je bil oviral tudi Tvoj molk. Odpusti, ako bi Ti bilo drugače ljubo. Želiš mi srečen Božič. To zvoni zame kakor ironija. Da, ako bi še imela tako globoko vero v Boga in vase kakor nekdaj. Saj verujem v večno veljavo Deset božjih zapovedi, a tolažbe najdem več v veri in ker ne zidam več svojih nad na Boga – odkod naj mi bo zaupanje vase? Tolaži in opira me zgolj še zavest, da ne gojim do nikogar nikakega sovraštva, nikakih zlih naklepov, da mi je vsaka laž in vsaka nizkost čisto tuja. Baš snoči sem si iz Hiltyja izpisala ta-le stavek: »Man muss sich ernstlich vorsetzen, alle Geschöpfe wenig zu zu plagen, wo immer man es vermeiden kann; das ist mehr wert als alle unsere positive Wohltätigkeit.« Izgubljeni, upam, nismo. Ali poznaš Hiltyja? ,,Das Glück\\\'\\\' je čudovita knjiga – sega čisto do dna in pove brez vseh verskih in drugih predsodkov. Iste misli v krajši obliki podaja v knjigi ,,für schlaflose Nächte.\\\'\\\' – V zadnjem času sem si nabavila Weissovo svetovno zgodovino – v antikvariatu seveda. Vedno sem si je želela, le žal, da imam tako malo časa za študiranje. Predolgo v noč ne smem bedeti zaradi oči in sploh zaradi nezadostnih telesnih moči. Človek je res bedna stvar. Mota se, mota na potu življenja in ne vem, kaj naj bi prijel, kaj je važnejše in med osnovnimi poizkusi mu hiti dan v zaton. Ne vsem, a meni vsekakor. Bog ne daj, da to do dna premislim. Ali si bila jeseni v kakem kopališču? Po sebi spoznam, da je izprememba okolice – neglede na drugo – izredno dobrodejno za dušo in telo. Upam, da prav gotovo ne ležiš – vsaj ne veliko in da moreš na izprehod. Ali ima Zagreb lepo okolico za izprehode? [nečitljivo] imate pač lepe. Jaz jočem za naravo, na katero sem iz mladosti navezana s tisoč vezmi, a mi je sedaj zaprta. Mimogrede o Kristanu: Tisti obrtnik se je kasneje še enkrat oglasil; a kakor sodim, si je hotel s Kristanovo vizitko zagotoviti dostop do mene. Mrzki so ti ameriški petičniki! Drugače je rekel, da je Kristan sporočil pozdrav in da je oženjen z lepo mlado Američanko in zelo srečen. Iz srca Ti želim zdravja, dobre, zveste služkinje in vsega, kar Ti more olepšavati življenje o Božiču in bodočem letu! Naj Ti bo Bog blizu! Tvoja zvesta Ivanka Lj. 22. XII. 1924
Faksimile tega pisma še ni na voljo.