Moja ljuba Marica!Kaj si bodete pak že mislili o meni, da se Vam tako dolgo ne oglašam? Bodite uverjeni, da sem ves ta čas prav često na Vas mislila, samo časa ni bilo, da bi bila te misli tudi izrazila. Kako me je pač vleklo k Celjski slavnosti. Saj sem vedela, da dobim tam Vas; kako lahko bi se bile seznanile. A ni mi bilo mogoče doma zapustiti. Pri komersu v Ljubljani menim, da niste bili vi. No, jaz tudi ne, a upam, da mi bode mogoče priti drugo leto k shodu pisateljev i.t.d. Letos sem pač tako z delom preobložena, da se ne vem kam obrniti. No, če Vas naše privatne razmere kaj zanimajo, – otvorili smo na Bregani, kako urico hoda od tod, čisto na hrvatski meji podružnico. Vsled tega imam vedno obilo opravila, da vse urejujemo in nadzorujemo. Ko bode do kraja urejeno, se bodemo tudi zopet nekoliko oddahnili. Potem primem gotovo zopet za pero ter Vam napišem članek o ženskem vprašanju, kojega mi morate natisniti, če se prav zgražajo nad njim vsi Grešniki tega sveta.Morda Vam je znano da sem poslala črtico i Sl. Narodu, žal, da o predmetu, kojega so baš isti dan obdelovali na komersu sl. literatov. Morda ste čitali dotično notico v listnici Narodovi. Kasneje mi je Govekar sam pisal prav laskavo pismo, a – seveda se i on ne strinja z menoj. Magari, tem bolj ostro bodem jaz pisala, morda se mi posreči, da naposled vendar koga prepričam. Današnje čenčice sem izpisala in prikrajala po Frick\'s Rundschau. Pregledala sem celi letnik, a je kaj težko kaj pravega dobiti. Peča se namreč bolj se stvarmi kakor kedaj treba teleta odstavljati, s čim krave krmiti in kedaj pšenico sejati.Bodite prisrčno pozdravljeni Elvira Dolinar
Faksimile tega pisma še ni na voljo.