Zagreb, 2. IX. 1920



Draga gospa Marica!



Mea culpa, mea maxima culpa! - bila sem prejšnji mesec v Ljubljani in Vas nisem obiskala! - Ampak verjemite mi, Ljubljana, t.j. Ljubljančanje, t. j. pravzaprav literati so napravili na me tako zadušljiv, separatističen in ozkosrčen utis, da sem kar pobegnila! Prišla sem v petek zvečer in sem mislila ostati do ponedeljka zvečer, pa sem jo že v soboto zvečer pobrala nazaj! Vse psuje, zabavlja čez Beograd, čez Zagreb, hoče nekaj posebnega, slovenskega in ne vidi pet pedi pred nosom, ne vidi kako nas je malo med Trstom in Grazom in kako lahko nas snedo Italijani ali Nemci, če nas pustita Beograd in Zagreb na cedilu. -

Pri Šventnerju sem kupovala knjige. “Ali ni nič slovenskega, originalnega izšlo?” “Nič. Saj naši pisatelji ne pišejo,” pravi Šventnerica. “Zakaj pa ne?” vprašam.

“Ko nas pa Srbi tako potiskujejo!” mi odgovori! - Odšla sem na pošto in brzojavila soprogu, da pridem zvečer domu. To je bila zadnja kaplja pri prepolni čaši. - V nedeljo sem hotela k Vam, da sem ostala v L.-

Prišla sem na materin grob in da malo vidim svoje Slovence. Čudni ljudje so postali. “Oni su, ko ribe”, mi je rekel moj pobratim Srbin, ki je časnik v Ljubljani. “Ukočeni su i hladni.” Pa je res. A pred njim se najbrž niti ne upajo tako strahovito zabavljati čez Srbe in Hrvate, kakor so zabavljali nad menoj.

Ampak danes ne pišem radi tega. - “Jugosl. žena” je izdihnila. Stroški so tako ogromni, abonentic nič, da nima smisla dalje vleči pretežko karo. Da pa dosedanji abonenti ne bodo trpeli škode in da tudi tiskarna ne izgubi 100 ali 150 tisoč kron za nič in za nič. smo sklenili da izdamo almanah jugoslovanskih žena v formi knjige. Knjigo bi trebalo dati čim prej v tisk, da izide konec novembra. Rada bi, da bi bile tudi Slovenke zastopane. Prosim Vas zato, da mi napišete kakšno kratko črtico iz življenja našega ljudstva, ki je ostalo pod italijanskim jarmom. Saj boste že sami vedeli kako in kaj. Ampak kratko mora biti in pisano tako, da bodo tudi Srpkinje in Hrv. razumele. Ne mnogo opisov. Saj vam ne moram objašnjevati. -

Pošljite mi prosim še drugi teden, tako da dam 15. t. m. že lahko v tisk. -

Zelo bi vam bila hvaležna, če bi mi poslali naslove: Ljudmile Poljančeve, Kristine in Marije Kmetove. Morda najdete v kakšni “Slovenki” kakšno lepo pesmico od Marice II. Prosila bi Vas, da mi jo prepišete in pošljete z opazko: “Izšla tega in tega leta v “Slovenki”, prvem slov. ženskem časopisu, ki je izhajal v Trstu od l. … do l. … .

Jaz sem že mislila, da bom “sav javni rad” definitivno pustila pri miru, ampak vidite, nekaj me prime, pa spet poskušam vedno na drugo vižo.

Gospa, prosim Vas odgovorite mi kolikor mogoče kmalu!



Prav lepo in prisrčno Vas pozdravlja

Vaša

stara Zofka



NB. Spomnila sem se, da imam kakšnih 10-15 letnikov “Ljublj. Zvona” in “Slovana” pa bom iz njih pobrala nekoliko pesmic od Marice II, Nataše, Vide itd. Od Vas potrebujem torej samo črtico. - Zapomnite: Kdor hitro da, dvakrat da.